Zakaj ljubim internet

OK, naslov je mogoče bolj dramatičen, kot bi bilo potrebno, ampak res sem že zadnjih nekaj ur čisto navdušen nad fenomenom, ki sem ga odkril na YouTube.

Klikal sem po zmagovalcih YouTube-ovega natečaja za najboljše videe in v kategoriji glasbeni video okril tale video: Terra Naomi - Say it’s possible. Poleg tega, da mi je bil komad všeč (taka prijetno skulirana mešanica Alanis Morisette in Sarah McLachlan) sem prvič opazil tudi feature, ki ga YouTube imenuje “Video Responses”. No in tam se je začelo moje navdušenje.

Punca je pač “nobody” in je posnela svojo pesem, ampak ker je bila ljudem tako všeč, so se našli glasbeniki s celega sveta, ki so z njo posneli virtualne duete, remikse z dodanim celim bandom, posneli svoje coverje komada ter različne druge oblike muziciranja. Skratka uporabniki interneta so združili moči in vsak je prispeval nekaj, kar zna, da bi izboljšal Terrino pesem. Ta odziv, lahko bi morda rekel solidarnost, vsekakor pa kameradstvo je tisto pošteno, čisto, demokratično, kar mi je všeč na internetu. Vse so počeli prostovoljno; OK, za “slavo”, ampak vseeno… Punca je potem povabila svoje “fane”, naj posnamejo videoposnetek svojega prepevanja njene pesmi in naj v treh besedah povejo, kaj si želijo, da bi bil svet lepši. Nastal je nekakšen videospot, ki združuje te posnetke.

No, to je zakaj ljubim internet, zakaj se mi zdi, da lahko nekaj naredimo, nekaj premaknemo. Zakaj se trudim tudi Domenco usmeriti vse bolj v blogosfero, družabne portale in družbene mreže. Na svetu je toliko talentov in na internetu se res vsak lahko res zelo enostavno in “zastonj” predstavi milijonom (Terro si je ogledalo že več kot 2 milijona gledalcev).