Zapravljanja še ni bilo dovolj, saj sem se spomnil, da bi mogoče potreboval še nova sončna očala. To pa je ena izmed najbolj zoprnih nakupovalnih nalog. Vedno je tako zelo veliko izbire, ampak ponavadi mi nič ni všeč. No, danes sem imel malo sreče, pa tudi spodbude prijaznih punc, da sem tudi to nalogo uspešno opravil.

Ob zvokih nove plošče avstrijske skupine Parov Stelar in umirjenih ritmih francoskih Nouvelle Vague je bilo prav fino lenobno posedati in malo tudi pospravljati na toplem spomladanskem zraku, potem pa je že sledil ultimativni preizkus novega žara. Zrezki pljučne so bili odlični! In nato je bil čas za poravnavo “dolgov” minulega tedna.

Vsi bi pomagali startupom

Ta teden sem že omenjal, da se okolje za startupe v Sloveniji iz meseca v mesec izboljšuje. Na žalost ne govorim o kakšni novi krasni državni strategiji za spodbujanje in pomoč mladim tehnološkim podjetjem, ampak bolj o stvareh, ki se dogajajo pod radarjem države, v različnih inkubatorjih, tehnoloških parkih in drugih organizacijah, ki se ukvarjajo z usposabljanjem podjetnikov. Veliko jih kritiziramo, predvsem zaradi neracionalne porabe sredstev, in velikokrat tudi upravičeno. Toda pod črto lahko rečemo, da se je okolje v zadnjih nekaj letih dramatično izboljšalo. Tudi, ali pa predvsem, zato, ker je vedno več mladih podjetnikov, ki znanje in izkušnje pridobivajo na tujih trgih, kjer se vse dogaja hitreje in se  hitreje učiš. In ti podjetniki vedno bolj aktivno prenašajo svoje znanje na začetnike. Tako imajo tudi prej omenjene inštitucije lažje delo in so posledično bolj učinkovite.

Letos je Podjetniški sklad spremenil način dodeljevanja spodbud za nastanek podjetij preko razpisa P2 in vpeljal nekaj pozitivnih novosti. Po novem ni več pomembno, da poslovni načrt ustreza nekim “šablonam”, ampak je bolj pomembna vsebina. Bolj pomembno je postalo tekmovanje Start:up Slovenije, od podjetij pa se zahteva, da se vključijo v program mentoriranja. Če ste brali moje zapise v prejšnjih dneh, veste, da mentorstvu dajem velik pomen, zato me je ta poteza razveselila. Seveda to pomeni, da bomo priča inflaciji mentorskih programov, ki bodo poskušali od podjetij potegniti kak “evropski” evro, a to ni nič slabega, konkurenca na trgu bo naredila svoje.

Naj vam ne bo škoda investicije v znanje

Sam sem vpleten pri dveh programih, in sicer kot predavatelj pri programu Go:Global, ki ga pripravljata Tehnološki park Ljubljana in Tovarna podjemov iz Maribora, že dolgo časa pa sem tudi del mreže CEED, kjer sem bil najprej slušatelj, potem gost na kakšnih okroglih mizah, v zadnjem času pa predavatelj in pomoč pri načrtovanju prihodnjih programov. Pri obeh programih se trudim, da bi bila vsebina, ki jo bodo mlada podjetja prejela, karseda uporabna pri vsakodnevnih izzivih. Mislim, da bosta oba programa prinesla veliko dobrega za naše startupe, vsak program pa seveda na svoj način in s svojimi prednostmi. Velikokrat sem to že poudaril in še enkrat bom: pri tovrstnih izobraževalnih programih glejte predvsem na to, da predavajo podjetniki s konkretnimi dosežki in ne zgolj teoretiki, ki so se učili le v šolah in iz knjig.

Kot podjetnik in direktor sem poskušal nazadnje rezati stroške pri izobraževanju. Včasih seveda ne gre drugače, toda znanje lahko pridobivaš tudi z majhnimi stroški. Nikoli doslej pa mi ni bilo žal nobene investicije v znanje. Žal mi je bilo le v nekaj primerih, ko sem si želel, da kakšen izobraževalni program opravil kako leto prej. In ponavadi je tako v življenju, saj večkrat obžaluješ, da nečesa nisi storil, kot tisto, kar si.

Končno sem uspel zaključiti strategije in načrte in počasi se bodo lahko začele priprave na pot. Še prej moram poslati nekaj mailov, plačati kakšen račun in oddelati še kaj, za kar ni bilo časa čez teden. Upam, da ostane kaj časa za kak film iz nabora, ki me čaka že nekaj tednov.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Kot sem že napovedoval v prejšnjih dneh, sem imel danes intenzivno produktno delavnico s slovenskim startupom, ki je s svojo storitvijo na trgu prisoten že več kot eno leto in ima zelo veliko število uporabnikov. Do tu vse super. Toda težava je v tem, da se premalo od teh uporabnikov odloči za nadgradnjo na premium storitev, ki jo morajo plačati, kar pa pomeni, da podjetje zasluži premalo, da bi pokrilo svoje stroške. Toda trg je velik, produkt zanimiv in v zadnjem letu so se naučili ogromno o svojih uporabnikih. Zdaj veliko bolje vedo, kaj jim je pomembno in kaj jih ne zanima.

“Freemium” je težek poslovni model

Toda podjetje je storilo eno od najbolj pogostih napak, ki se jih navaja pri poslovnem modelu, ki mu pravimo “freemium”. To pomeni, da je storitev sicer brezplačna, vendar ta brezplačna verzija ponuja le osnovne funkcionalnosti, zato da bi se določen odstotek uporabnikov, ki potrebuje več, odločil za plačljivo nadgradnjo. Na podoben način denar služijo npr. LinkedIN, Dropbox, Evernote, Flickr in še mnogi drugi. Gre za zelo težaven model, saj moraš zagotavljati brezplačno storitev za (ponavadi) več kot 95 % uporabikov, preostalih 5 % ali manj pa prispeva vse prihodke, s katerimi pokrivaš račune. Zato je trik v tem, da najdeš pravo razmerje med funkcionalnostmi v brezplačni verziji in tistimi, za katere zahtevaš plačilo. Storitev pa že v brezplačni verziji mora biti tako kakovostna in uporabna, da bo imel uporabnik jasno željo nadgraditi, ko se zaleti v plačljivi zid.

In ravno tu se je zalomilo podjetju, ki mu pomagam. Izkazalo se je, da so v brezplačno verzijo storitve vgradili preveč funkcionalnosti, zato uporabniki načeloma nimajo razloga, da bi nadgradili. Tudi tista najbolj uporabljena in največkrat pohvaljena funkcionalnost je v brezplačni verziji, vendar je že tako “ponarodela”, da je ne morejo več prestaviti v premium verzijo, ne da bi tvegali izgubo skoraj vseh uporabnikov. Če bi bil problem zgolj v tem, bi bila rešitev enostavna: to ključno funkcionalnost bi prestavili v plačljivo verzijo, izgubili skoraj vse brezplačne uporabnike, vendar bi pridobili nove, ki pa bi bili navajeni za to funkcionalnost plačevati. V večini primerov moraš biti brezkompromisen, saj od brezplačnih uporabnikov nimaš veliko. Toda v našem primeru je tudi sama storitev potrebna osvežitve na podlagi dognanj o industriji, v kateri deluje. Zato je rešitev bistveno bolj boleča: izdelati je potrebno čisto nov produkt, ki bo že od začetka v celoti plačljiv, obstoječ produkt pa uporabiti za oglaševanje novega.

Nazaj za risalno desko

Ker je ekipa na različnih lokacijah, tudi v drugih državah, smo se v zadnjih tednih na približno dva do tri dni slišali na konferenčnem klicu in počasi kristalizirali strategijo, pilili idejo in definirali produkt. Danes je bil čas za zadnji sestanek, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev kako naprej. Glede produkta, vizije, ciljev in strategije nam je bilo praktično vse jasno, preveriti smo morali le še poslovni del zgodbe – ali bo novi produkt hitreje in lažje dosegel točko preloma. In ugotovitev je bil en velik in jasen “da”.

Nato pa je sledilo dokončno definiranje produkta za potrebe razvoja. Tega smo se lotili s tehniko pisanja “user stories” oziroma uporabniških scenarijev. Vsak član ekipe piše različne scenarije, kaj bi uporabnik (bodisi kupec ali administrator ali operater) želel storiti in kako naj bi se storitev obnašala. To je zelo koristno orodje, kako na poljuden način zapisati vse zahteve za razvojno ekipo. V fazi načrtovanja se namreč ne ukvarjaš s tem, kako naj bo funkcionalnost izdelana, ampak s tem, kaj uporabnik pričakuje, da se bo zgodilo. Potem pa je na razvojni ekipi, da strokovno izdela rešitev. Scenariji morajo biti razumljivi celotni ekipi in morajo biti “testable”, torej morajo omogočati, da njihovo pravilno delovanje testira kdorkoli. Gre za tehniko načrtovanja, ki se jo pogosto uporablja za definiranje nalog v sodobnih agilnih metodah projektnega vodenja v razvoju, npr. Scrum, Kanban, Extreme programming in mnogih izpeljankah. Če je vaše delo povezano z razvojem programske opreme in vam katerikoli od teh pojmov ni poznan, priporočam, da ga raziščete.

Potem pa na sonce

Po skoraj petih urah pisarne pa je bil že skrajnji čas za nastavljanje soncu, ki je danes ozračje segrelo na 27 stopinj in več. Sledilo je dolgo kosilo in posedanje ob Ljubljanici do večera. Skladno s pričakovanji, je bila danes Ljubljana na pol prazna, kar je pomenilo, da je bilo ravno prav vrveža, da je bila prijetna energija in ne moteče gnetenje po ulicah. Pod črto: krasen, produktiven prazničen dan!

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Že od nekdaj sem sicer zagovornik tega, da si je treba vzeti čas zase, in sem trdil, da so nori tisti, ki se hvalijo, da že 20 let niso bili na dopustu. Človek rabi počitek, da lahko misli ostanejo ostre. Utrujena glava dela več napak. Toda to ne pomeni, da se veselim petka ali da komaj čakam zadnji dan pred dopustom ali da se že dva tedna prej veselim podaljšanega vikenda. Če delaš nekaj, kar te veseli, ti ni težko delati. A pomembno je, da si znaš vzeti čas za počitek. Odklopiti misli na delo, ampak zares odklopiti. Jaz sem ponavadi na sončen dan raje čez dan dve uri na soncu, kar sam ali pa s kom na kavi in potem delam še zvečer in mi to sploh ne predstavlja problema.

Toda marsikdo ne zna odklopiti. Tudi jaz sem imel težavo na začetku svoje poti, saj nisem znal počivati. Če sem šel kam v naravo, mi je tišina zgolj omogočala, da sem v miru razmišljal o težavah v službi. Zato sem šel veliko raje na dopust v kakšno veliko mesto, npr. New York, poiskal stol sredi Times Squara in kar obsedel. Vrvež mesta je tam tako glasen, da ne slišiš niti lastnih misli. In takrat zares odklopiš in ne misliš na nič. Z leti sem sicer uspel glavo natrenirati do te mere, da lahko skoraj v hipu preklopim s posla na prosti čas. To mi po eni strani omogoča, da izkoristim tudi kratek počitek za “regeneracijo” možganov, po drugi strani pa lahko zbrano delam tudi v petek ob petih popoldne.

Znamo delati izdelke, ne pa še produktov

Današnji sestanki so mi še enkrat več potrdili, da imamo v Sloveniji dobre inženirje in obrtnike, ki znajo narediti izdelek oziroma proizvod, manjka pa nam poslovnežev, ki bi znali delati produkte, primerne za trg. Bistvena razlika je, če nekdo izdela in lansira izdelek zato, ker lahko, ali pa če zazna potrebo oziroma priložnost na trgu, ugotovi, da obstajajo ljudje, ki bi uporabljali rešitev in za njo tudi plačali, zato gre in zasnuje produkt oziroma podjetje, zagotovi potrebna sredstva in rešitev lansira na trg. Jaz za distinkcijo med tema dvema rešitvama uporabljam dve besedi, ki sta jezikovno zelo blizu, vsebinsko pa mislim, da povesta razliko: pri prvem scenariju govorim o izdelku, pri drugem pa o produktu. Seveda ne gre tukaj za semantiko, le enostavneje je, če lahko uporabimo različni besedi.

Ne glede na negativno klimo, vztrajam, da imamo v Sloveniji številne priložnosti za produkte, ki jih lahko lansiramo na globalni trg. Že samo na področju interneta in mobilnih aplikacij imamo nekaj že uspešnih zgodb, veliko pa je še takšnih, ki lahko uspejo. Toda potrebujejo mentorstvo in pomoč izkušenih podjetnikov, ki so že ustanovili in vodili svoje podjetje, izdelali svoje produkte, naredili številne napake in se iz tega učili. Podjetniki začetniki to znanje in izkušnje potrebujejo in moramo jim ga dati, da ne bodo ponavljali istih napak, da bodo hitreje in uspešneje delali boljše produkte in uspešna podjetja. Že v ponedeljek sem pisal o Silicijevih vrtičkih, kjer skušamo ponuditi okolje, kjer lahko podjetnik vpraša karkoli ga tare. Toda to ni dovolj, zato še enkrat apeliram na vse podjetnike, ki ste že prehodili to pot, da se aktivirate kot mentorji. Če ne veste kje začeti, se oglasite pri Silicijevih vrtičkih ali pa kakšni drugi organizaciji, ki nudi mentorske programe (npr. CEED).

Na praznik pa … delo

Tako, zadnji delovni dan ta teden je za nami. Trideseturni hamburgerji so kar dobro uspeli, čaka me še nekaj dela, jutri pa kljub prazniku intenzivna delavnica s startupom, ki osvežuje oziroma menja svoj produkt. In ni ga lepšega trenutka za kaj takega kot lep sončen dan, ko bo mesto prazno, saj bodo vsi nekje na morju. Mi pa bomo ustvarjali nov produkt za velik svetovni trg … kjer jutri ni praznik.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Mnoge podjetniške lekcije govorijo o odločnosti. V to kategorijo lahko pripišemo npr. Facebookovo mantro “Done is better than perfect” oz. bolje je, da nekaj daš od sebe, kot da v nedogled poskušaš narediti perfektno. Prejšnji teden je na predavanju v Ljubljani znani nogometni sodnik Pierluigi Collina povedal en citat, ki še kako velja tudi v podjetništvu: “Najboljša odločitev je prava odločitev. Druga najboljša je napačna odločitev. Najslabše pa je, če ni nobene odločitve.” Seveda je vsakomur, tudi podjetniku, težko priznati napako oz. poraz. Če se izkaže, da je imel napačne predpostavke, da je naredil preslabo rešitev ali pa precenil velikost trga, mora zamenjati poslovni model in včasih posel v celoti. Toda bolje je izgubo realizirati takoj in s tem narediti prostor za nekaj novega. Ljudje potrebujemo prostor tudi v glavi in če te obremenjuje nekaj iz preteklosti (češ, “saj tale prvotna ideja vseeno ni tako slaba, mogoče pa naj projekt kar teče, saj se mi ni potrebno z njim nič ukvarjati, morda pa se najdejo uporabniki in kupci”) se je praktično nemogoče lotiti nečesa novega.

Vsi bi bili Apple

Eden izmed primerov te zgodbe je Apple. Pred vrnitvijo Steva Jobsa na mesto direktorja, je bilo podjetje znamenitih 90 dni pred stečajem. Potem pa je prišel en človek in v naslednjih 15 letih Apple popeljal do pozicije največ vrednega podjetja na ameriški borzi. Kako je to možno?

Če ste brali biografijo Steva Jobsa, ste lahko opazili vsaj eno njegovo pomembno lastnost. Hitro se je odločil in vsako svojo odločitev je suvereno zagovarjal. Tudi če si je z danes na jutri premislil za 180 stopinj, je tudi novo odločitev goreče zagovarjal. Manj je bilo torej pomembno, ali je odločitev prava ali napačna, vedno je bila hitra in veliko je stavil na svoj občutek, ne vedno na podatke. Tudi ko je ponovno prevzel vodenje Appla je bila prva poteza, da je ubil desetine produktov, ki so podjetje zgolj obremenjevali in odprl prostor v glavah inženirjev, da so začeli delati na manjšem številu produktov, vendar te bolje. Namesto številnih verzij različnih namiznih, prenosnih in tabličnih računalnikov, je Jobs narisal enostavno matriko: na eno os je postavil na eni strani računalnike za profesionalno rabo in na drugi strani za domačo rabo, na drugo os pa na eni strani namizne in na drugi strani prenosne računalnike. Namesto desetine različnih verzij, le štirje zelo jasno fokusirani modeli.

Odločnost pomeni, da se nekaj zgodi in tudi če je bila odločitev napačna, jo vedno lahko korigiramo in se tako učimo. Vsaka korekcija pa je korak bliže k popolnemu produktu.

In ko smo že pri Applu in pri borzi; zadnjih 14 dni smo bili priča pravemu vlakcu smrti, s katerim se je vozila Applova delnica. Po rekordno visoki vrednosti delnice je ta 10 dni zapored izgubljala in pristala na kar 13 % nižji ceni, nato pa je včeraj sledil preobrat. Po objavi rekordnih rezultatov se je vrednost delnice v enem samem dnevu povečala za kar 10 %. Tisti, ki so upoštevali zgoraj omenjena pravila, imajo danes širok nasmeh na obrazu.

Kako pa kaj drugače?

Ne le za delničarje Appla, tudi za nas v Ljubljani je bil danes končno spet lep sončen dan. Žal sem imel cel dan sestanke v Tehnološkem parku, tako da nisem mogel izkoristiti lepega vremena in se z Bicike(LJ)-om odpeljati do pisarne in na tradicionalni sredin “hodok”, ki je še bolj slasten, če ga užiješ na soncu. A nič zato, zanimivi in plodni sestanki so odtehtali in prav zanimivi projekti se obetajo za jesen. Ozračje in podporno okolje za startupe še nikoli ni bilo boljše, zdaj nam manjka le še pogumnih in odločnih podjetnikov.

Aha, da ne pozabim informacije za tiste, ki spremljate dogajanje na mojem novem žaru: pizza, pečena na kamnu na plinskem žaru, je odlična! Fotko pa najdete na mojem Twitter profilu :)

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Kuhanje je moja velika strast in vedno se trudim odkrivati in poskušati nekaj novega. Začelo se je s testeninami, nadaljevalo z rižotami, potem je sledil skok na francosko hrano, v zadnjem času pa se trudim izpopolniti svoje recepte za peko kruha. Ko gre za kuhanje, sem pravi piflar, tako da včasih ni preveč zabavno biti v kuhinji z mano, ko preizkušam novo tehniko ali recept. In to svoje “kuharsko geekovstvo” sem pred kratkim nadgradil z nakupom knjige Modernist Cuisine. Pravzaprav gre za 5 knjig, ki skupaj štejejo 2.440 strani, večina strani pa so ogromne fotografije na pol prerezanih loncev, ponvic, pečic, mešalnikov in drugih kuhinjskih pripomočkov. Ob tem je z veliko znanstveno natančnostjo razložen marsikateri način priprave hrane, opisane surovine in razložena zgodovina jedi. Postopek, kako speči popoln hamburger, traja 30 ur (seveda sam izdelaš tako štručke kot meso, omake itd.), recept za idealno mehko kuhano jajce pa je opisan v 10 korakih. Se pozna, da je avtor knjige eden od soustanoviteljev Microsofta – pravi geek torej.

Kaj pa posel?

Po sestavljanju žara in razmišljanju, s čim ga bom zvečer krstil, je bil spet čas za posel. Ponovno pregled in priprava nekaterih dokumentov za startupe, ki jim svetujem, in priprave na popoldanske sestanke. Na enem bo tema redefinicija produkta slovenskega startupa, ki je že dobro leto prisoten na trgu in ima zelo lepo število uporabnikov svoje storitve, predvsem v ZDA, vendar še niso uspeli številnih uporabnikov prevesti tudi v dovolj visoke prihodke. Tema je težka, saj je rešitev verjetno v “pivotu”, torej menjavi smeri oz. spremembi poslovnega modela, s tem pa tudi postavitev nove blagovne znamke in redefinicija celotnega produkta. Velike in pomembne odločitve za tako mlado podjetje, vsekakor pa odločitve, ki v slovenskem podjetniškem prostoru niso ravno vsakdanje. Toda podjetnika iz dneva v dan bolj razumeta, sama sebi postavljata prava vprašanja in občutek je, da gremo v pravo smer. Vsekakor zelo negotovo, a hkrati vznemirljivo obdobje v razvoju mladega podjetja.

Drugi sestanek pa bo tudi nekaj posebnega, saj me je veliko in uspešno slovensko podjetje, ki ima tujega lastnika, povabilo, naj na njihovem letnem strateškem sestanku sodelujem kot zunanji opazovalec in svetovalec, ki bi v načrtovanje strateških projektov vnesel košček tega sproščenega in neobremenjenega razmišljanja, ki je pri startupih vsakdanjost. Zelo sveže in napredno razmišljanje, ki že samo po sebi priča, da ima podjetje na najvišjih mestih prave ljudi, ki vidijo dlje od svojega nosu in znajo razmišljati dolgoročno.

“Vse kar vem o startupih, sem se naučil pri pokru”

To je bil citat, ki sem ga prebral pred časom, vendar sem ga dojel šele lani, ko sem prvič igral poker. Poker je seveda igra psihologije oz. poznavanja nasprotnika in sebe. Vedeti moraš, koliko lahko tvegaš, potem pa glede na razvoj igre ugotavljaš, koliko si pripravljen tvegati. Torej gre za igro obvladovanja tveganja in kot taka, je absolutno zelo podobna podjetništvu, še posebej v začetni startup fazi.

Še eno področje je, za katerega pravim, da je zelo podobno startupom: borza. Tudi tu, tako kot pri pokru in podjetništvu, nimaš neposrednega vpliva na razmere na trgu, lahko pa imaš od njih korist ali škodo. Ponovno gre za “igro” tveganja. Glede na informacije, ki jih imaš o podjetjih, ki jih spremljaš, glede na sentiment celotnega trga in pričakovanja analitikov oblikuješ svojo strategijo in sprejemaš tveganja. Več kot tvegaš, več lahko dobiš, toda več lahko tudi izgubiš. Zato je zelo pomembna disciplina in zavedanje, da je pohlep, ki je človeku prirojen, največja nevarnost na poti do uspeha. Kratkoročna uspešnost nas hitro privede do občutka, da smo nezmotljivi in pohlep začne diktirati naše naslednje korake. Seveda bi bili radi še bolj uspešni. In takrat pozabimo na strategijo, na obvladovanje tveganja in takrat se ponavadi zgodijo velike napake, ki nas drago stanejo.

Imam celo teorijo, da bi moral vsakdo, ki bi se rad podal v podjetniške vode, najprej nekaj tisoč evrov nekaj mesecev obračati pri igranju pokra in potem še nekaj tisoč evrov na borzi. Če si postaviš omejitev zneska, s katerim se “igraš”, je to kot nekakšen laboratorijski eksperiment. Res sicer nekaj stane, toda lekcija o obvladovanju tveganja in nadzoru pohlepa je neprecenljiva in lahko prihrani bistveno večje izgube zaradi napačnih odločitev v podjetju.

No, oba pomembna sestanka danes sta bila uspešna, žal pa je zmanjkalo časa za bolj resne priprave na krst žara. Tako so bili danes za večerjo čevapi, za naslednje dni pa se v hladilniku že pripravlja testo za napoletansko pizzo in meso za 30-urni hamburger.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Tako kot že zadnjih nekaj dni, se je dan začel športno. Ker bom danes teden že lovil veter v kajt nekje na toplem, je toliko bolj pomembno, da dodatno utrdim mišice v križu, ki mi dela težave zadnjih nekaj let. Brez redne vadbe bi še komaj hodil, zato že dolgo časa 3- ali 4-krat na teden zjutraj naredim svojo rutino: 45 minut na eliptiku in 15 ali 30 minut vaj za boljšo držo. Poleg pozitivnega učinka na zdravje in počutje, je to tudi priložnost da pogledam kakšno predavanje na TED.com ali pa kakšno serijo, saj programa na TV postajah skoraj ne gledam. Ta teden bo program prilagojen jačanju mišic v predelu križa, da ne bi kak neroden gib pri kajtanju povzročil, da bom preostanek dopusta preživel v postelji.

Trening v jutranjem terminu me zbudi, hkrati pa veliko lažje načrtujem urnik tako, da se dan začne ob 9. ali 10. uri, kot pa da se zanašam na to, da bom zvečer imel čas in voljo za trening. Priporočam! Sploh če imate stresno službo, je ta čas neprecenljiv.

Nov teden, novi izzivi

Po čiščenju predala elektronske pošte in odgovarjanju na vsa neodgovorjena sporočila minulega tedna, je sledil sestanek na računovodskem servisu. Tam sem še enkrat več poskušal razumeti nesmiselnost trenutne zakonodaje, ki astronomsko visoko obdavčuje zaposlitev v enoosebni družbi. Zdaj, ko nisem več zaposlen, sem sklepal, da bo zame in za državo najbolje, če odprem podjetje in se tam zaposlim. Sliši se enostavno, logično, zdravorazumsko, kajne? Toda v tem primeru se obdavčitev, ki je v Sloveniji že tako visoka, dvigne na skoraj 70 %. Spodbudno podjetniško okolje, ni kaj. Seveda iznajdljivi podjetniki hitro najdejo načine, kako se tem polenom, ki jih pod noge meče zakonodajalec, izognejo. Ukrepi tako svojega namena ne dosežejo, ostane le vtis nestimulativnega gospodarskega okolja.

Vendar sem že zdavnaj obupal nad tem, da bi koga v karkoli prepričal. Verjamem, da je edini način spopadanja z mlini na veter ta, da jih ignoriraš. Kot podjetnik imaš vizijo in cilje, ki jih uresničuješ kakor veš in znaš. To pomeni tudi, da greš na tisti trg in tisto okolje, kjer je priložnost največja. Slovenija se v zadnjem času od tega žal oddaljuje.

Raje ustvarjam novo, kot se jezim nad obstoječim

Toda slabo voljo zaradi birokracije in neživljenjskih zakonov najhitreje razpihne delo s podjetniki. Zadnjih nekaj mesecev se posvečam predvsem pomoči mladim podjetnikom, na začetku njihove poti. Na njihove projekte poskušam prenesti spoznanja zadnjih 13 let svoje podjetniške zgodbe in s tem pripomoči, da bodo ponovili manj napak. Raziskovanje trga, pogovor o pozicioniranju produkta, ugotavljanje prednosti, ki jih produkt ima in prepoznavanje priložnosti na trgu, načrtovanje marketinga in drugih komunikacijskih aktivnosti, reševanje nerešljivih težav … to so tiste najbolj “sladke” naloge v fazi zagona podjetja in tiste, ki me tudi najbolj veselijo. Danes je nekaj le ideja, jutri pa bo to storitev uporabljalo tisoče uporabnikov in od tvojega načrtovanja je odvisno, s kakšnimi besedami in občutki bodo storitev opisovali svojim prijateljem.

V tej funkciji poslovnega angela se preizkušam šele kratek čas, zato je tudi zame vse novo. Toda dobro dene, ko si lahko pri nekem projektu sicer čustveno vpleten, vendar sposoben ohraniti zdravo mero distance in pragmatičnosti, ko gre za pomembne odločitve. To sem včasih pogrešal pri sebi in verjetno je to težava, s katero se spopada prav vsak podjetnik začetnik. Zato je toliko bolj pomembno, da ima vsak med njimi na voljo nekaj mentorjev, ki jih lahko vprašajo za nasvet in pomoč. In teh mentorjev oz. poslovnih angelov nam v Sloveniji primanjkuje. Tudi zato o tej svoji novi vlogi govorim že zdaj, kljub temu, da je še vse zelo sveže, saj bi rad motiviral še kakšnega svojega vrstnika, da nekaj časa nameni mentoriranju. Nekaj takšnih se nas je že zbralo v okviru Silicijevih vrtičkov.

Silicijevi vrtički oz. Silicon Gardens so pravzaprav le ime za pojav nove generacije podjetij in podjetnikov, ki si delimo skupne vrednote. Ključna med njimi je odprto komuniciranje. Poleg tega, da lahko na srečanjih kogarkoli vprašaš karkoli, nas druži tudi pristna želja, da bi prav vsakemu uspel veliki met, ki bi sloves Slovenije ponesel v svet. Zato se združujemo, pogovarjamo, delimo izkušnje in ne vrtičkamo, tako kot smo v Sloveniji navajeni. Ime Silicon Gardens tujcem sporoča kako lepa in zelena je Slovenija, domačine pa izziva z ironično novo definicijo vrtičkanja.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Izdelek oz. proizvod je tisto, kar je plod ročnega oz. strojnega dela. Kar narediš, ker imaš za to vse potrebno znanje, orodja, čas in materiale. Izdelek je proizvod obrtništva. Na drugi strani pa ima produkt dodano vrednost, v poslovnem smislu predvsem v tem, da rešuje težavo, ki jo imajo bodoči uporabniki produkta in da so ti uporabniki za to pripravljeni plačati, bodisi z denarjem, pozornostjo ali kako drugače. Če torej želimo prodajati produkt in ne zgolj izdelka, moramo v naprej raziskati trg, razumeti problem, izdelati rešitev in jo ustrezno predstaviti trgu. To je razlika med steklenico penine za 4 evre in steklenico šampanjca za 400 evrov. Ali pa med kitajskim avtom za 6.000 oz. nemškim za 60.000 evrov. Obrtniško gledano gre za enake izdelke, le da so za enega kupci pripravljeni odšteti več. Ne želim se spuščati v semantične in jezikovne razprave, želim pa izpostaviti vsebinsko razliko med temi pojmi in vesel sem, da imamo v slovenskem jeziku dve besedi, ki to naredita dokaj učinkovito.

Je pa še ena pomembna sestavina startupa: podjetniški tim. Skupinica motiviranih vsestranskih posameznikov (in ne en sam), ki v priložnost oz. produkt tako verjame, da so pripravljeni tvegati vse, da bi poskusili uspeti. Ki so pripravljeni biti “lačni in strgani” 3, 5 ali celo 10 let, kolikor lahko traja negotova podjetniška pot.

Dežela (pol)izdelkov

V Sloveniji imamo dolgo tradicijo obrtništva in inženirstva. Tehnično znanje in izumiteljstvo sta per capita zagotovo med najvišjimi daleč naokoli. Vendar imamo kronično pomanjkanje znanj, kako iz teh obrtniških izdelkov narediti produkte in iz njih uspešna podjetja. Zato večino naših izdelkov izvozimo kot polizdelke, ki jih tuja podjetja vgradijo v svoje produkte. Najvišja dodana vrednost pa seveda nastaja pri produktu, tam, kjer je neotipljiva. Gre za znanja s področja produktnega razvoja, marketinga, komuniciranja in drugih sorodnih področij, ki so značilna za tržno gospodarstvo. Glede na to, da imamo pri nas pravo tržno gospodarstvo šele kakšnih 15 let, nas to ne bi smelo čuditi.

To ni startup

V minulih dneh se je zgodilo nekaj dogodkov, zaradi katerih sem se lotil tudi definiranja, kaj ni startup. Predvsem zato, ker se je veliko ljudi oz. organizacij začelo trkati po prsih, kako pomagajo startupom in s tem nastanku in razvoju nove slovenske podjetniške scene.

Podjetje, ki nastane kot spin-off produkta obstoječega podjetja, samo zato, da bi se lahko prijavljalo na različne razpise za evropske subvencije, ni startup. Je podjetje, verjetno pa ni startup, saj je produkt plod daljšega razvoja znotraj matičnega podjetja, kar pomeni, da ne deluje v negotovih okoliščinah, prav tako pa ponavadi ne vključuje podjetniškega tima, ki bi tvegal vse za uspeh.

Odmevne novice, kot je nedavni Facebookov nakup nekaj mesecev starega Instagrama za milijardo dolarjev, pa so gojišče nekaj drugih primerov ne-startupov. Slepo kloniranje uspešnih modelov iz tujine, brez potrebnega znanja, prilagajanja trgu ipd., je en najboljših receptov za neuspeh. Seveda bi vsak od nas želel postati milijarder v nekaj mesecih, toda ustanovitelji Instagrama to niso postali zato, ker bi le znali izdelati aplikacijo za slikanje kul fotografij z iPhonom, ampak zato, ker so prepoznali potrebo posameznikov po večji individualizaciji in ekspresivnosti fotografij, kar je ogrozilo celo takšnega velikana, kot je Facebook.

Verjetno je rdeča nit že opazna: če ni tima, ki tvega, to ni startup. Igranje iz varnega zavetja, bodisi matičnega podjetja, bodisi kopiranje tujih idej ali pa popoldansko obrtniško igračkanje – nič od tega ni startup. Če na vprašanje “Zakaj to delate”, lahko odgovorite le s “Ker lahko”, potem niste na dobri poti. Startup zaznava tržno priložnost, najde perspektivno rešitev in veliko tvega, da jo preizkusi. Verjetnost za neuspeh je zato mnogo večja kot za uspeh, je pa zato uspeh toliko bolje nagrajen. Startup je samokritičen, hitro vidi svoje napake, se iz njih uči in prilagaja.

Startup, dragi moji, je samo seksi beseda za zelo ne-seksi obdobje podjetniške zgodbe, ko gre še vse lahko narobe. Raje kot da definiramo startup, se zato vrnimo na vsebinsko debato, kako ustvarjati boljše produkte in uspešna podjetja. Zato nasvidenje v naslednji kolumni.

Tekst je bil 17. aprila 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.

Pred leti sem sodeloval z angleškim startupom, ki se je lotil zelo zanimivega posla. Po nekaj tednih razvoja so lansirali prvo verzijo svoje storitve. Bila je zelo koristna in tudi sam sem bil zvest uporabnik. V prvih nekaj mesecih delovanja je storitev naletela na številne pohvale s strani uporabnikov, vendar se način monetizacije nikakor ni prijel. V skoraj vsakem pogovoru s potencialnimi partnerji in oglaševalci je ustanovitelj dobil negativen odgovor glede sodelovanja, hkrati pa pohvalo za inovativen pristop k reševanju problema. Večina ljudi bi bila po takšni izkušnji razočarana, poražena, obupana. Toda ta podjetnik je storil nekaj, kar me je popolnoma presenetilo: čez noč je ukinil svojo spletno storitev in podjetje preusmeril v izpopolnitev tiste inovativne rešitve, ki so jo vsi tako hvalili. Rešitev, ki je bila v prvotni verziji storitve le košček sestavljanke, je zdaj postala fokus podjetja. Prvotno storitev pa so čez noč ugasnili. Nepojmljivo.

Sprememba smeri ali pivot

Danes vemo, da se takšni potezi v svetu startupov reče “pivot”. Tisti med vami, ki ste igralci ali gledalci košarke, boste izraz prepoznali. To je tisti gib, ko košakar eno nogo drži na mestu, z drugo pa se premika in išče naslednjo potezo. In podobno velja v podjetništvu: pivot je lahko manjša ali večja sprememba smeri ali fokusa podjetja, načina monetizacije ali sprememba ciljne publike.

Sliši se preprosto, toda v praksi še zdaleč ni tako, saj je pivot v prvi vrsti priznanje podjetnika, da se je zmotil. Smer, v katero je šel sprva, kot kaže ne prinaša pričakovanih rezultatov, zato mora nekaj spremeniti.

Vsako priznanje poraza je težko in boleče in načenja samozavest. Toda ponavljam: uspeha ne bo, če se najprej ne naučimo sprejemati porazov. Za podjetništvo je potrebna samozavest in zaupanje v svoje sposobnosti, vendar to ne pomeni da bo vsaka odločitev prava. Samozavest pomeni, da podjetnik zna prepoznati in sprejeti svojo napako, ker verjame v svoj cilj in bo za dosego cilja poskusil vsako pot. Če torej že v samem začetku privzamete, da se boste motili in da ne bo vsaka odločitev prava, potem boste veliko hitrejši in učinkovitejši pri sprejemanju odločitev in odpravljanju napak.

Navidezna varnost izolacije

V zadnjih mesecih sem spoznal številne mlade podjetnike, ki so razvijali svojo idejo v izolaciji in niso bili pripravljeni poslušati oziroma predvsem slišati kakšnega zunanjega mnenja ali nasveta. To je naravno, saj se zavit v vato počutiš varno in udobno, ker se ti nič ne more zgoditi. Toda potem je sledila kruta realnost, ko jim je trg nič kaj nežno povedal, da nekaj ni v redu z njihovo rešitvijo.

Pomislite, da razvijate svojo idejo nekaj mesecev ali celo leto in več, potem pa izveste, da nihče ni pripravljen uporabljati, kaj šele kupiti vaše rešitve. Toda v večini primerov bi vam uporabniki isto povedali že precej prej, če bi jim dali priložnost.

Pri angleškem podjetniku, o katerem sem govoril nekaj vrstic višje, je celoten proces od ideje, preko razvoja in povratnih informacij s trga do pivota, trajal le nekaj mesecev. Po pivotu se sicer ni zgodil čudež, saj je trajalo več mesecev, da so dobili prve kupce in po več kot dveh letih so pokazali tudi dovolj rezultatov, da so uspeli prepričati večjega investitorja, ki bo zdaj financiral širitev in rast. Podjetniška pot ni lahka in zahteva veliko mero odločnosti. Toda če bi vztrajali pri prvotni storitvi, bi podjetju že zdavnaj zmanjkalo denarja in zapisali bi si en velik poraz. Tako pa je podjetje preživelo nekaj let, povečalo ekipo z dveh na 15 sodelavcev in dobilo priložnost, da postane pomemben globalni igralec v svoji niši.

Zato svetujem vsem podjetnikom: začnite se pogovarjati s potencialnimi kupci čimprej, pravzaprav vsakomur, ki vas je pripravljen poslušati, predstavite svoje razmišljanje in poslušajte odziv. Seveda ne boste upoštevali vsega, a sem in tja se vam bo prižgala žarnica. Poslušajte odzive in ne prepričujte drugih v svoj prav. V naprej se sprijaznite s tem, da vaš prvi produkt ne bo popoln. Lahko bo celo polomija. Toda prej kot ga spravite na trg, prej boste dobili odzive in prej ga boste lahko začeli izboljševati.

Če je vaša ideja popolna novost, če ste torej kot Henry Ford, ki izumlja avto v času kočij, je res nesmiselno kupce spraševati, ali potrebujejo avto s štirimi ali raje s šestimi prestavami. Lahko pa testirate svoje predpostavke, na primer ali jim je najbolj pomembna hitrost, zanesljivost, varčnost, izgled. Morda pa obstaja kak drug problem, ki ga vaš produkt rešuje, pa zanj niti ne veste. Ugotovite, kateri problem zares rešujete, ali se ljudje tega problema sploh zavedajo in ali so za rešitev pripravljeni tako ali drugače plačati. To je vaša domača naloga.

Tekst je bil 3. aprila 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.

Pustimo zdaj te nepoboljšljive negativce, saj jim verjetno ni pomoči. In ker niso in za živo glavo ne bi bili podjetniki (poglejte no te grozote v prejšnjem odstavku), jim tudi moji podjetniški nasveti ne morejo koristiti. Še bolj škodljive so napačne predstave, ki jih imajo podjetniki o drugih elementih tega ekostistema, na primer o poslovnih angelih, ki jih imajo nekateri za hudiče.

Kdo je poslovni angel?

Zaradi kratke zgodovine poslovnega angelstva v Sloveniji, je to ena izmed najslabše razumljenih vlog v ekosistemu. Nekateri, ki so se razglašali za poslovne angele, s svojimi dejanji dejansko niso pripomogli k boljšemu slovesu. Ampak v resnici je poslovni angel ena izmed najpomembnejših vlog, nekdo, ki bi ga vsak podjetnik moral imeti ob strani, in to čimprej.

Poslovni angel je v prvi vrsti mentor. Če je dober, ne soli pameti, podjetniku ne daje rib, ampak ga nauči loviti ribe. S težkimi vprašanji pomaga podjetniku razumeti svoj posel. Z razlago svojih izkušenj, predvsem na podlagi lastnih napak, na podjetnika prenaša znanje in zmanjšuje število napačnih odločitev.

Zato za mentorja izberite nekoga, ki je tudi sam izkušen podjetnik, je uspešen (po vaši definiciji uspeha) in ima visoko stopnjo čustvene inteligence. Predvsem zadnja lastnost je pomembna, saj je malo zares uspešnih in podjetniško izkušenih mentorjev, ki lahko svoj ego pospravijo v predal in se osredotočijo na to, kaj potrebuje podjetnik. Vse preveč je različnih “podjetniških svetovalcev”, ki se radi poslušajo in le citirajo teorijo. Zato raziščite reference potencialnega mentorja, ne glede na to, kakšen zvezdnik je. Pogovorite se z njegovimi drugimi mentoriranci in se prepričajte, da dejstva upravičujejo sloves.

Druga najpomembnejša lastnost pravega angela je široka socialna mreža, oz. bolje “business network”, njemu podobnih. Noben posameznik seveda ne more obvladati vseh področij poslovanja, toda če je tudi sam izkušen podjetnik, ima številne povezave do sposobnih in preizkušenih strokovnjakov. Zagotovo pozna dobrega pravnika in računovodjo, toda ali pozna tudi kakšnega potencialnega kupca vašega produkta, morda dobavitelja? A zapomniti si velja zlato pravilo poslovnega mreženja: predstavitev je zgolj predstavitev, odprtje vrat, prva stopnička; posel še vedno moraš izpeljati sam.

Kaj pa investicija?

Šele na tretjem mestu je vloga poslovnega angela, na katero večina pomisli najprej: investitor. Poznam številne angele, ki ne investirajo, čeprav imajo dovolj denarja, da bi lahko. Takšni večinoma pravijo, da bi to obremenilo odnos med njim in podjetnikom. Morda podjetnik ne bi upal s kakšno težavo do angela, ker bi tako angel izvedel kakšno neprijetno novico o stanju financ podjetja. Tak poslovni angel bo pomagal pridobiti finance od drugih investitorjev, njegovo delo pa lahko še vedno nagradite z deležem v podjetju ali opcijami za nakup deleža. Pri tem se dogovorite za preizkusno obdobje, t.i. “vesting”: če nameravate angelu odstopiti 5 % podjetja, mu recimo 2 % prenesite po pol leta uspešnega sodelovanja, preostale 3 % pa v 12 ali 24 mesečnih obrokih za vsak mesec sodelovanja. Če podjetnik ali angel nista zadovoljna z učinki, lahko v vsakem trenutku prekineta sodelovanje in dragoceni odstotki bodo ohranjeni za koga, ki si jih bolj zasluži. Honorar za poslovne angele ni prava motivacija, pa tudi za podjetje je bolje, če tisto malo gotovine, ki jo ima, nameni za kaj drugega.

Nemalokrat pa poslovni angel začuti poslovno priložnost oz. se navduši nad podjetniškim timom in se odloči tudi za finančno investicijo. Ko govorimo o angelski investiciji v Evropi, še posebej pa v Sloveniji, govorimo o znesku nekaj deset tisoč evrov. Angelska investicija je namenjena kritju operativnih stroškov podjetja za prvih nekaj mesecev, ko poteka validacija poslovne ideje, in ne rasti podjetja. V tem času mora podjetje definirati poslovni model, pripraviti poslovni načrt, izdelati prototip oz. najmanjši smiseln produkt, pripraviti strategijo nastopa na trgu, lansirati produkt in pridobiti prve odzive kupcev. Za te korake podjetje ponavadi potrebuje kakšno leto, poslovni angel pa naj bi to pomagal skrajšati za nekaj mesecev.

Ukradel mi bo idejo!

Dvomim. Če ste izbrali poslovnega angela na podlagi zgoraj opisanih kriterijev, je to posameznik, ki je uspel tudi zato, ker se je znal odreči številnim priložnostim, da bi ohranil fokus na svoj posel. Zato je varno reči, da ne bo pograbil tuje ideje in jo šel razvijati sam. Več o tem kdaj drugič.

Preden se torej podate v lov za stotisoči evrov investicij, med svojimi podjetniški vzorniki najdite poslovnega angela in ga prepričajte v sodelovanje. Če potrebujete investicijo, naj bo ta najprej angelska ali iz javnih sredstev, uporabite pa jo za potrditev predpostavk iz poslovnega načrta. Opremljeni z izkušnjami in rezultati s trga, boste veliko laže našli investitorja, ki bo financiral rast podjetja.

Tekst je bil 13.marca 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.

Preden nadaljujem, naj ponovim, da je start-up vsaka organizacija, ki izdeluje nov produkt v negotovih okoliščinah. Ne le internetno podjetje mozoljastega mulca, ampak tudi projekt znotraj večjega podjetja ali celo državnega organa. Tudi njim priporočam, da se ozrejo po sodobnih metodah podjetništva, ki jih priporočamo start-upom.

Če nameravate izstreliti raketo ali izdelati novo zdravilo, je morda bolje, če nehate brati te vrstice. Za vse ostale pa: če ne lansirate rakete, zakaj za vraga potrebujete poslovni načrt na 50 straneh, s finančnim načrtom za prihodnjih 5 let, kjer poskušate v naprej definirati vsak detajl vašega poslovanja?! Podjetništvo je bolj podobno vožnji avta: izbereš si cilj, zagotoviš avto in vozniški izpit ter na zemljevidu poiščeš najbolj optimalno pot. Fino je tudi, če imaš sopotnika, ki sproti gleda na zemljevid, poišče zanimivosti ob poti in pomaga najti drugo pot, če se izkaže, da je kakšna cesta na najkrajši poti zaprta. Ko načrtuješ svojo pot, verjetno ni tako zelo pomembno, s kakšno hitrostjo boš vozil na posameznem delu poti, ali boš vozil po voznem ali prehitevalnem pasu in kakšna glasba bo na radiu. Zato imaš v rokah volan in druge instrumente, da takšne, lahko zelo pomembne detajle, nastavljaš sproti.

Ko se lotevate posla, si raje takoj priznajte, da se podajate v neznano. Ne poznate vseh okoliščin in le zdi se vam, da imate produkt, ki ga kupci želijo. Zato si prihranite slabo voljo, ki pride, ko vam ne gre po načrtih in ne načrtujte preveč. Raje si za cilj postavite, da se na vsakem koraku učite. Za vsako odločitev, ki jo sprejmete, imejte razlago in ob vsaki napačni odločitvi analizirajte, katere predpostavke so bile napačne. Ne izvajajte aktivnosti in ne sprejemajte odločitev, katerih cilj ni učenje o tem, kdo so in kaj želijo vaši kupci.

Seveda pa to ne pomeni, da ne potrebujete poslovnega in finančnega načrta. Načrtovanje je del spoznavanja posla. Načrtujete zato, da boste bolje vedeli, kateri dejavniki vplivajo na vaš posel in da boste hitreje pripravili nov načrt, ko se okoliščine spremenijo. Poslovni načrt je odraz vašega poznavanja svojega posla in po njem vas bodo investitorji in partnerji sodili.

Investitor od podjetnika najprej želi videti kratko predstavitev oz. pitch. V nekaj minutah in na nekaj straneh predstavitve mora biti podjetnik sposoben pokazati, da obstaja priložnost, da obstaja trg, da ima rešitev, ki so jo kupci pripravljeni tako ali drugače plačati, da ima znanje in orodja za izvedbo ter da ima ekipo, ki je pripravljena ugrizniti v to jabolko. Na kratko, brez kompliciranja in z nivojem strokovnosti, ki ga lahko razume vsak.

Po tej kratki predstavitvi pa začne investitor testirati podjetnika. Zakaj meniš, da so kupci tako rešitev pripravljeni plačati? Kako velik je zares ta trg? Se ga res lahko takoj lotiš globalno? Katera specifična znanja potrebuješ? In še mnogo takih, ampak eno izmed ključnih vprašanj bo: Kako boš zapravil denar?

Pogosta napaka podjetnikov je, da berejo preveč zgodb iz Silicijeve doline, kjer se navidez cedita med in mleko. In tako kot čez lužo, bi tudi oni radi zbrali nekaj sto tisoč ali nekaj milijonov investicijskega kapitala. Toda pravo vprašanje je, kaj je najmanjši znesek, s katerim lahko izdelam in lansiram prototip produkta ter preverim ali interes na trgu zares obstaja. Od tu potem sledi prilagajanje produkta in po potrebi iskanje denarja za širitev in pridobivanje novih kupcev. Če želite dobro odgovoriti na to vprašanje, morate prekleto dobro poznati svoj posel. Vedeti, kaj so alternativne rešitve, ki so že na trgu, koliko so kupci pripravljeni plačati, kaj je vaša ključna prednost, pri čem ne smete varčevati, saj bo produkt preslab in podobno.

Načrtujte zato, da boste bolje poznali svoj posel, ne da se boste načrta brezpogojno držali. Pri tem zelo pomaga, če ne načrtujete detajlov, ampak grobe usmeritve in cilje. In načrtujte v etapah: najprej, kaj vse morate narediti, da preverite, ali kupci tak produkt hočejo, potem šele lahko načrtujete rast in globalno širitev. Raje kot na prihodke, se na začetku osredotočite na stroške: kaj so tisti nujni stroški, da lahko produkt lansirate in dobite odzive kupcev. In pogovarjajte se s potencialnimi kupci. Ne načrtujte in razvijajte v izoliranem okolju, brez stika s trgom. Vse to je domača naloga, ki vam bo prav prišla pri pisanju poslovnega in finančnega načrta in pri pogovoru z investitorjem. Ponavadi za izdelavo prototipa in prve rezultate na trgu ne potrebujete milijonske investicije, ampak le nekaj tisočakov in fokus. S preverjeno rešitvijo in odličnim poznavanjem posla pa boste nato lažje načrtovali tudi izstrelitev vaše rakete na globalni trg in našli pravega investitorja, če bo to potrebno.

Za še več znanja o vitkem načrtovanju priporočam knjigo The Lean Startup (Eric Ries).

Tekst je bil 28. februarja 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.