Največkrat pripomnijo, da škoda, da niso vprašali že prej. In ko jih vprašam, zakaj ne, je ponavadi odgovor, ker jih je bilo strah ali pa mi niso hoteli krasti časa ali kaj podobno “nespametnega”.

Zato sem se odločil, da uporabim platformo Ohours in javno razpišem svoje Open Hours, ki sem jih poimenoval Povabi me na kosilo. Predvidoma vsak četrtek bom na voljo uro in pol za kosilo tistemu, ki me povabi. Pogovarjamo se lahko o podjetništvu, produktnemu razvoju, zaposlovanju, vodenju podjetja, iskanju investicij, marketingu – o skoraj čemerkoli. Seveda pričakujem, da uporabite zdravo pamet in izberete temo, kjer vam dejansko lahko pomagam.

Seznam terminov je na moji Ohours strani. Zdaj ni več izgovorov :)

Pravila igre:

• pri prijavi na kratko, a čimbolj jasno opiši, o čem se želiš pogovarjati
• prijave niso “first come first serve”, ampak bom nekaj dni prej izbral najbolj zanimivega sogovornika
• lokacijo določiva skupaj, ti plačaš
• don’t be an asshole
• ne velja prodajat (npr. kakšnih izdelkov mrežnega marketinga)

Update 12.dec 2012: Z januarjem 2013 se za nekaj časa selim v San Francisco, tako da zaključujem s četrtkovimi termini za kosilo. V zameno pa sem vzpostavil profil na Clarity.

Much has been said about how hot startups became in the last years and about the parts of the ecosystem that are still missing. The whole ecosystem is dismissed as marginal, but when you take a closer look, the number of startups, team members and investments is something worth noting.

I’ll try to keep this infographic updated regularly, meanwhile feel free to leave a comment!

Seedcamp je investicijski sklad, ki so ga ustanovili veliki skladi tveganega kapitala v Evropi ter nekaj poslovnih angelov, namenjen pa je iskanju potencialnih naložb, pri čemer so lahko podjetja še v zelo zgodnji razvojni fazi. Veliki skladi imajo kot spodnjo mejo višine investicije kar visoke zneske – tudi več kot milijon – zato podjetje, ki je še zelo na začetku poti, težko pridobi investicijo. To pa ne pomeni, da ne more biti skladu ideja vseeno zanimiva tudi v zgodnji fazi. Zato obstajajo tovrstni specializirani skladi, ki pa ponavadi bolj kot z denarjem podjetnike privabljajo z drugimi prednostmi.

Vrednost ni le v denarju

Tudi trije slovenski zmagovalci, v katere je Seedcamp investiral (Zemanta v 2007 ter vox.io in Oust.me v 2011), se strinjajo, da je vrednost predvsem v neverjetni mreži strokovnjakov in podjetnikov, do katere dobiš dostop. S tem ko se družiš s sebi podobnimi (Seedcamp investira v okoli 20 podjetij na leto), pa tudi bolj izkušenimi podjetniki v okviru mreženjskih dogodkov, napreduješ veliko hitreje. Na “sošolce” in alumnije se lahko vedno obrneš z vprašanjem, ki je lahko zelo tehnično, specialistično (npr. kakšna pravna rešitev) ali osebno – pravilo je namreč, da je komunikacija odprta in da si med seboj skušajo vsi pomagati.

Seedcamp seveda ni edini tak program, je pa prvi in najbolj znan v Evropi. V ZDA, od koder model izvira, so zelo poznani še Y combinator (katerega del je bil slovenski Double Recall), 500 Startups (kjer je trenutno lanski zmagovalec Seedcampa, hrvaški Farmeron pa tudi slovenski Toshl) ter Techstars. In prav za vse velja, da so predvsem odskočna deska. Ti programi podjetju pomagajo pri postavitvi tržne strategije, skupaj določijo cilje in mejnike uspeha. Ko so ti doseženi, podjetje s pomočjo pospeševalnika poskuša pridobiti dodatna sredstva za rast, če je to potrebno. In večina podjetij investicijo tudi dobi: Zemanta je doslej zbrala že preko 5 milijonov dolarjev, Double Recall v začetku leta 1,6 milijona, Farmeron pa pred dobrim mesecem 1,4 milijona dolarjev.

Le tujina in dolarji?

Seedcamp je sicer formalno angleški sklad, vendar enodnevne dogodke izvajajo skoraj vsak mesec povsod po Evropi pa tudi v Izraelu in New Yorku. Ljubljana in Zagreb sta gostitelja izmenično in lanski dogodek v Ljubljani je bil izjemno uspešen, saj so bili investitorji navdušeni tako nad mestom, kot tudi nad kakovostjo prijavljenih podjetij. Od 20 predstavljenih podjetij iz 13 držav so kar štiri podjetja iz štirih držav prejela investicijo, peto pa se je ravno pred kratkim že prodalo.

Toda zdaj že vidimo vzorec: v Sloveniji in regiji imamo podjetnike z dobrimi rešitvami, toda na svetovno sceno jih spravimo le tako, da se prijavijo na tuje pospeševalnike, kjer potem blestijo. Jih mar ne moremo že doma spraviti vsak kakšen korak dlje in s tem večjo vrednost ohraniti v lokalnem okolju?

Če spremljate moje kolumne, ste že zasledili ugotovitev, da je slovensko podjetniško podporno okolje še zelo v povojih. Aktivnost poslovnih angelov je zelo majhna, inkubatorjev in pospeševalnikov, ki bi bili zmožni resno pomagati, pa ni. Upam, da ne bo več dolgo tako, saj se napovedujejo premiki – Tehnološki park je lansiral mentorski program Go:global, v CEED-u, ki je v zadnjih letih preko izobraževalnih in mreženjskih vsebin vzpostavil že zajetno mrežo podjetnikov, pa prav tako pripravljajo program, primeren za startupe. Praznina pa zeva na področju financiranja podjetij v zgodnji fazi, kjer so evropska sredstva, ki jih dodeljuje SPS, zaenkrat edina organizirana oblika podpore. Vendar tam manjka tisti drugi, ne-finančni del, kjer bi nekdo aktivno bedel nad investicijo, pomagal oblikovati cilje, zagotavljal okolje, da se cilji dosežejo in da lahko potem podjetje napreduje na svetovni trg.

Kaj pa fokus?

Manjka pa nam tudi podpore z vrha. Na deklarativni ravni naša država podpira vse. Vse oblike podjetništva, vse industrije, vse razvojne faze – tako mlada podjetja, kot umirajoča. Vse. Toda, tako kot učimo podjetnike: brez fokusa se cilje težko doseže.

Za konec pa za “inspiracijo” našim politikom morda tale informacija: hrvaški predsednik Ivo Josipović je minulo soboto (!) preko Facebooka (!!) povabil ustanovitelja ameriškega pospeševalnika 500 Startups, naj enega od dogodkov jeseni organizirajo v Zagrebu. Obljubil je topel sprejem in spodbudno okolje za podjetništvo. Mi pa v tujini odgovarjamo na neprijetna vprašanja o tem, zakaj v Sloveniji sprejemamo zakone, ki kaznujejo podjetniške napake z 10-letno prepovedjo podjetništva. Morda pa neobstoj pospeševalnikov le ni naša največja težava…

Tekst je bil 19. junija 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.

Recimo, da smo že preživeli čas, ko je večina ljudi internet smatrala za medij. Torej le še en kanal enosmernega komuniciranja več, kjer na eni strani podjetje nekaj trobi, na drugi strani pa velika množica potrošnikov to veselo posluša. Vendar na žalost to ni dovolj, saj je tudi trenutno prevladujoča percepcija interneta kot izoliranega marketinškega kanala, enako napačna. Ta percepcija se kaže v odnosu oglaševalcev, ki internet ponavadi obdelajo z levo roko, tako, da agencijam naročijo zgolj malo bolj duhovite ali odbite oglase, češ, na internetu je itak le mularija.

Nov vmesnik za prodajo

Jedro problema je v odločevalcih, torej direktorjih oz. predsednikih uprav, ki menijo, da lahko še naprej podjetje vodijo enako, se do strank obnašajo enako in pričakujejo enake rezultate. Reči, da se z internetom ukvarja le nekdo v oddelku marketinga ali celo korporativnega komuniciranja, je nevarno. Če delate v takšnem oddelku ali ste agencija, ki dela za takšnega naročnika, dajete tem odločevalcem zgolj potuho. To pa je nevarno tako za podjetje, kot za prihodnost vaše zaposlitve ali vašega sodelovanja.

Internet, ki ga sestavljajo splet, mobilne aplikacije ter nove platforme druženja in komuniciranja, ni zgolj kanal, kjer je potrebno prilagoditi stil komuniciranja ciljni publiki. To torej ni mladinska revija, kjer objaviš bolj pisan oglas. Internet je največjo revolucijo, in s tem priložnost, ponudil v spremembi vmesnika (“interface”), preko katerega kupci kupijo blago ali storitve. Redko gre za čisto nove poslovne modele. Večinoma so obstoječi poslovni modeli, ki pa jih s pomočjo interneta lahko izdatno optimiziramo in tako prihranimo kupcem čas, znižamo ceno ali pa podjetju znižamo stroške. Potrošniki, do katerih ima podjetje dostop preko interneta, so res drugačni, vendar niso mlajši po starosti, ampak po načinu razmišljanja in njihova pričakovanja do znamk so čisto drugačna. Zato morajo podjetja temu prilagoditi tudi svoje vmesnike.

Nevarnost ali priložnost?

Nekatere industrije so se temeljito prevetrile s pomočjo interneta, npr. potovalne agencije, kjer zdaj vladajo samopostrežni spletni portali z zelo ugodnimi cenami. Nekje so novinci temeljito zamajali način, kako se posel opravlja, kot npr. Google v oglaševalski industriji. Celo v tako fizično intenzivnem poslu, kot je dostavljanje DVD-jev po pošti je uspel Netflix povzročiti stečaj velikana Blockbusterja, mali startup Uber pa je povzročil pravi upor taksistov v New Yorku in San Franciscu, saj je obšel njihova oderuška cehovska pravila.

Za tiste menedžerje, ki ne dojamejo teh sprememb, je internet smrtna nevarnost, saj jih bo pojedel za malico. Hkrati pa je priložnost za inovativne, iznajdljive podjetnike in tiste, ki nimajo prtljage iz preteklosti, kot so stene nakupovalnih centrov, strojna oprema in druga navlaka, od katere se ne morejo ločiti, češ da še ni amortizirana.

S stotimi dolarji do 700 % rasti prodaje

Na različnih konferencah pogosto poslušamo o uspešnosti “digitalnih kampanj”. Kako je podjetje uspelo, z investicijo zgolj nekaj tisoč evrov, pridobiti nekaj sto “lajkov” na Facebooku, tisoče elektronskih naslovov ali desettisoče klikov. Kampanja pa je bila inovativna in je prejela nagrade na festivalih. Super. Dokler bo to merilo, boste vsi zelo uspešni. Vendar poanta ni v velikih investicijah in nečimrnostnih metrikah (to so tiste, kjer je važno le, da gre število kupcev počasi navzgor, ne glede na to, kako velika investicija je za to potrebna in kakšen je ROI), kar dokazuje tudi primer ameriškega proizvajalca blenderjev Blendtec. Iz male, “sive” znamke so v nekaj letih naredili senzacijo. Začelo pa se je z investicijo 100 dolarjev njihovega novega šefa marketinga. Ta je šla za belo laboratorijsko haljo, frnikole, vrtne grablje, McDonalds meni, pečenega piščanca in pločevinko Coca Cole. V haljo so oblekli uglajenega direktorja podjetja, ki je nato vsakega od teh nenavadnih primerkov zmlel v blenderju in tako pokazal, kako zmogljivi in univerzalni so njihovi blenderji. V petih dneh so videi na YouTubu dosegli 6 milijonov ogledov, do danes pa že preko 100 milijonov, skupaj s kasnejšim mletjem iPhona, vuvuzele, okostnjaka in mnogih drugih predmetov, ki so jih predlagali gledalci oz. kupci. Kar pa je najbolj važno, prodaja se jim je povečala za 700 %. Razlika? Tu ne gre za kampanjo, ampak za način promocije, ki ga konsistentno uporabljajo že 6 let.

Želite preživeti? Modernizirajte svoje vmesnike in naredite nekaj dobrega za kupce. Če tega ne zmorete, pa vsaj nehajte izvajati kampanje in internet postavite v središče dolgoročne strategije podjetja. V nasprotnem primeru pa vso srečo v boju proti novi generaciji podjetnikov.

Tekst je bil 29. maja 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.

Zapravljanja še ni bilo dovolj, saj sem se spomnil, da bi mogoče potreboval še nova sončna očala. To pa je ena izmed najbolj zoprnih nakupovalnih nalog. Vedno je tako zelo veliko izbire, ampak ponavadi mi nič ni všeč. No, danes sem imel malo sreče, pa tudi spodbude prijaznih punc, da sem tudi to nalogo uspešno opravil.

Ob zvokih nove plošče avstrijske skupine Parov Stelar in umirjenih ritmih francoskih Nouvelle Vague je bilo prav fino lenobno posedati in malo tudi pospravljati na toplem spomladanskem zraku, potem pa je že sledil ultimativni preizkus novega žara. Zrezki pljučne so bili odlični! In nato je bil čas za poravnavo “dolgov” minulega tedna.

Vsi bi pomagali startupom

Ta teden sem že omenjal, da se okolje za startupe v Sloveniji iz meseca v mesec izboljšuje. Na žalost ne govorim o kakšni novi krasni državni strategiji za spodbujanje in pomoč mladim tehnološkim podjetjem, ampak bolj o stvareh, ki se dogajajo pod radarjem države, v različnih inkubatorjih, tehnoloških parkih in drugih organizacijah, ki se ukvarjajo z usposabljanjem podjetnikov. Veliko jih kritiziramo, predvsem zaradi neracionalne porabe sredstev, in velikokrat tudi upravičeno. Toda pod črto lahko rečemo, da se je okolje v zadnjih nekaj letih dramatično izboljšalo. Tudi, ali pa predvsem, zato, ker je vedno več mladih podjetnikov, ki znanje in izkušnje pridobivajo na tujih trgih, kjer se vse dogaja hitreje in se  hitreje učiš. In ti podjetniki vedno bolj aktivno prenašajo svoje znanje na začetnike. Tako imajo tudi prej omenjene inštitucije lažje delo in so posledično bolj učinkovite.

Letos je Podjetniški sklad spremenil način dodeljevanja spodbud za nastanek podjetij preko razpisa P2 in vpeljal nekaj pozitivnih novosti. Po novem ni več pomembno, da poslovni načrt ustreza nekim “šablonam”, ampak je bolj pomembna vsebina. Bolj pomembno je postalo tekmovanje Start:up Slovenije, od podjetij pa se zahteva, da se vključijo v program mentoriranja. Če ste brali moje zapise v prejšnjih dneh, veste, da mentorstvu dajem velik pomen, zato me je ta poteza razveselila. Seveda to pomeni, da bomo priča inflaciji mentorskih programov, ki bodo poskušali od podjetij potegniti kak “evropski” evro, a to ni nič slabega, konkurenca na trgu bo naredila svoje.

Naj vam ne bo škoda investicije v znanje

Sam sem vpleten pri dveh programih, in sicer kot predavatelj pri programu Go:Global, ki ga pripravljata Tehnološki park Ljubljana in Tovarna podjemov iz Maribora, že dolgo časa pa sem tudi del mreže CEED, kjer sem bil najprej slušatelj, potem gost na kakšnih okroglih mizah, v zadnjem času pa predavatelj in pomoč pri načrtovanju prihodnjih programov. Pri obeh programih se trudim, da bi bila vsebina, ki jo bodo mlada podjetja prejela, karseda uporabna pri vsakodnevnih izzivih. Mislim, da bosta oba programa prinesla veliko dobrega za naše startupe, vsak program pa seveda na svoj način in s svojimi prednostmi. Velikokrat sem to že poudaril in še enkrat bom: pri tovrstnih izobraževalnih programih glejte predvsem na to, da predavajo podjetniki s konkretnimi dosežki in ne zgolj teoretiki, ki so se učili le v šolah in iz knjig.

Kot podjetnik in direktor sem poskušal nazadnje rezati stroške pri izobraževanju. Včasih seveda ne gre drugače, toda znanje lahko pridobivaš tudi z majhnimi stroški. Nikoli doslej pa mi ni bilo žal nobene investicije v znanje. Žal mi je bilo le v nekaj primerih, ko sem si želel, da kakšen izobraževalni program opravil kako leto prej. In ponavadi je tako v življenju, saj večkrat obžaluješ, da nečesa nisi storil, kot tisto, kar si.

Končno sem uspel zaključiti strategije in načrte in počasi se bodo lahko začele priprave na pot. Še prej moram poslati nekaj mailov, plačati kakšen račun in oddelati še kaj, za kar ni bilo časa čez teden. Upam, da ostane kaj časa za kak film iz nabora, ki me čaka že nekaj tednov.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Kot sem že napovedoval v prejšnjih dneh, sem imel danes intenzivno produktno delavnico s slovenskim startupom, ki je s svojo storitvijo na trgu prisoten že več kot eno leto in ima zelo veliko število uporabnikov. Do tu vse super. Toda težava je v tem, da se premalo od teh uporabnikov odloči za nadgradnjo na premium storitev, ki jo morajo plačati, kar pa pomeni, da podjetje zasluži premalo, da bi pokrilo svoje stroške. Toda trg je velik, produkt zanimiv in v zadnjem letu so se naučili ogromno o svojih uporabnikih. Zdaj veliko bolje vedo, kaj jim je pomembno in kaj jih ne zanima.

“Freemium” je težek poslovni model

Toda podjetje je storilo eno od najbolj pogostih napak, ki se jih navaja pri poslovnem modelu, ki mu pravimo “freemium”. To pomeni, da je storitev sicer brezplačna, vendar ta brezplačna verzija ponuja le osnovne funkcionalnosti, zato da bi se določen odstotek uporabnikov, ki potrebuje več, odločil za plačljivo nadgradnjo. Na podoben način denar služijo npr. LinkedIN, Dropbox, Evernote, Flickr in še mnogi drugi. Gre za zelo težaven model, saj moraš zagotavljati brezplačno storitev za (ponavadi) več kot 95 % uporabikov, preostalih 5 % ali manj pa prispeva vse prihodke, s katerimi pokrivaš račune. Zato je trik v tem, da najdeš pravo razmerje med funkcionalnostmi v brezplačni verziji in tistimi, za katere zahtevaš plačilo. Storitev pa že v brezplačni verziji mora biti tako kakovostna in uporabna, da bo imel uporabnik jasno željo nadgraditi, ko se zaleti v plačljivi zid.

In ravno tu se je zalomilo podjetju, ki mu pomagam. Izkazalo se je, da so v brezplačno verzijo storitve vgradili preveč funkcionalnosti, zato uporabniki načeloma nimajo razloga, da bi nadgradili. Tudi tista najbolj uporabljena in največkrat pohvaljena funkcionalnost je v brezplačni verziji, vendar je že tako “ponarodela”, da je ne morejo več prestaviti v premium verzijo, ne da bi tvegali izgubo skoraj vseh uporabnikov. Če bi bil problem zgolj v tem, bi bila rešitev enostavna: to ključno funkcionalnost bi prestavili v plačljivo verzijo, izgubili skoraj vse brezplačne uporabnike, vendar bi pridobili nove, ki pa bi bili navajeni za to funkcionalnost plačevati. V večini primerov moraš biti brezkompromisen, saj od brezplačnih uporabnikov nimaš veliko. Toda v našem primeru je tudi sama storitev potrebna osvežitve na podlagi dognanj o industriji, v kateri deluje. Zato je rešitev bistveno bolj boleča: izdelati je potrebno čisto nov produkt, ki bo že od začetka v celoti plačljiv, obstoječ produkt pa uporabiti za oglaševanje novega.

Nazaj za risalno desko

Ker je ekipa na različnih lokacijah, tudi v drugih državah, smo se v zadnjih tednih na približno dva do tri dni slišali na konferenčnem klicu in počasi kristalizirali strategijo, pilili idejo in definirali produkt. Danes je bil čas za zadnji sestanek, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev kako naprej. Glede produkta, vizije, ciljev in strategije nam je bilo praktično vse jasno, preveriti smo morali le še poslovni del zgodbe – ali bo novi produkt hitreje in lažje dosegel točko preloma. In ugotovitev je bil en velik in jasen “da”.

Nato pa je sledilo dokončno definiranje produkta za potrebe razvoja. Tega smo se lotili s tehniko pisanja “user stories” oziroma uporabniških scenarijev. Vsak član ekipe piše različne scenarije, kaj bi uporabnik (bodisi kupec ali administrator ali operater) želel storiti in kako naj bi se storitev obnašala. To je zelo koristno orodje, kako na poljuden način zapisati vse zahteve za razvojno ekipo. V fazi načrtovanja se namreč ne ukvarjaš s tem, kako naj bo funkcionalnost izdelana, ampak s tem, kaj uporabnik pričakuje, da se bo zgodilo. Potem pa je na razvojni ekipi, da strokovno izdela rešitev. Scenariji morajo biti razumljivi celotni ekipi in morajo biti “testable”, torej morajo omogočati, da njihovo pravilno delovanje testira kdorkoli. Gre za tehniko načrtovanja, ki se jo pogosto uporablja za definiranje nalog v sodobnih agilnih metodah projektnega vodenja v razvoju, npr. Scrum, Kanban, Extreme programming in mnogih izpeljankah. Če je vaše delo povezano z razvojem programske opreme in vam katerikoli od teh pojmov ni poznan, priporočam, da ga raziščete.

Potem pa na sonce

Po skoraj petih urah pisarne pa je bil že skrajnji čas za nastavljanje soncu, ki je danes ozračje segrelo na 27 stopinj in več. Sledilo je dolgo kosilo in posedanje ob Ljubljanici do večera. Skladno s pričakovanji, je bila danes Ljubljana na pol prazna, kar je pomenilo, da je bilo ravno prav vrveža, da je bila prijetna energija in ne moteče gnetenje po ulicah. Pod črto: krasen, produktiven prazničen dan!

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Že od nekdaj sem sicer zagovornik tega, da si je treba vzeti čas zase, in sem trdil, da so nori tisti, ki se hvalijo, da že 20 let niso bili na dopustu. Človek rabi počitek, da lahko misli ostanejo ostre. Utrujena glava dela več napak. Toda to ne pomeni, da se veselim petka ali da komaj čakam zadnji dan pred dopustom ali da se že dva tedna prej veselim podaljšanega vikenda. Če delaš nekaj, kar te veseli, ti ni težko delati. A pomembno je, da si znaš vzeti čas za počitek. Odklopiti misli na delo, ampak zares odklopiti. Jaz sem ponavadi na sončen dan raje čez dan dve uri na soncu, kar sam ali pa s kom na kavi in potem delam še zvečer in mi to sploh ne predstavlja problema.

Toda marsikdo ne zna odklopiti. Tudi jaz sem imel težavo na začetku svoje poti, saj nisem znal počivati. Če sem šel kam v naravo, mi je tišina zgolj omogočala, da sem v miru razmišljal o težavah v službi. Zato sem šel veliko raje na dopust v kakšno veliko mesto, npr. New York, poiskal stol sredi Times Squara in kar obsedel. Vrvež mesta je tam tako glasen, da ne slišiš niti lastnih misli. In takrat zares odklopiš in ne misliš na nič. Z leti sem sicer uspel glavo natrenirati do te mere, da lahko skoraj v hipu preklopim s posla na prosti čas. To mi po eni strani omogoča, da izkoristim tudi kratek počitek za “regeneracijo” možganov, po drugi strani pa lahko zbrano delam tudi v petek ob petih popoldne.

Znamo delati izdelke, ne pa še produktov

Današnji sestanki so mi še enkrat več potrdili, da imamo v Sloveniji dobre inženirje in obrtnike, ki znajo narediti izdelek oziroma proizvod, manjka pa nam poslovnežev, ki bi znali delati produkte, primerne za trg. Bistvena razlika je, če nekdo izdela in lansira izdelek zato, ker lahko, ali pa če zazna potrebo oziroma priložnost na trgu, ugotovi, da obstajajo ljudje, ki bi uporabljali rešitev in za njo tudi plačali, zato gre in zasnuje produkt oziroma podjetje, zagotovi potrebna sredstva in rešitev lansira na trg. Jaz za distinkcijo med tema dvema rešitvama uporabljam dve besedi, ki sta jezikovno zelo blizu, vsebinsko pa mislim, da povesta razliko: pri prvem scenariju govorim o izdelku, pri drugem pa o produktu. Seveda ne gre tukaj za semantiko, le enostavneje je, če lahko uporabimo različni besedi.

Ne glede na negativno klimo, vztrajam, da imamo v Sloveniji številne priložnosti za produkte, ki jih lahko lansiramo na globalni trg. Že samo na področju interneta in mobilnih aplikacij imamo nekaj že uspešnih zgodb, veliko pa je še takšnih, ki lahko uspejo. Toda potrebujejo mentorstvo in pomoč izkušenih podjetnikov, ki so že ustanovili in vodili svoje podjetje, izdelali svoje produkte, naredili številne napake in se iz tega učili. Podjetniki začetniki to znanje in izkušnje potrebujejo in moramo jim ga dati, da ne bodo ponavljali istih napak, da bodo hitreje in uspešneje delali boljše produkte in uspešna podjetja. Že v ponedeljek sem pisal o Silicijevih vrtičkih, kjer skušamo ponuditi okolje, kjer lahko podjetnik vpraša karkoli ga tare. Toda to ni dovolj, zato še enkrat apeliram na vse podjetnike, ki ste že prehodili to pot, da se aktivirate kot mentorji. Če ne veste kje začeti, se oglasite pri Silicijevih vrtičkih ali pa kakšni drugi organizaciji, ki nudi mentorske programe (npr. CEED).

Na praznik pa … delo

Tako, zadnji delovni dan ta teden je za nami. Trideseturni hamburgerji so kar dobro uspeli, čaka me še nekaj dela, jutri pa kljub prazniku intenzivna delavnica s startupom, ki osvežuje oziroma menja svoj produkt. In ni ga lepšega trenutka za kaj takega kot lep sončen dan, ko bo mesto prazno, saj bodo vsi nekje na morju. Mi pa bomo ustvarjali nov produkt za velik svetovni trg … kjer jutri ni praznik.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Mnoge podjetniške lekcije govorijo o odločnosti. V to kategorijo lahko pripišemo npr. Facebookovo mantro “Done is better than perfect” oz. bolje je, da nekaj daš od sebe, kot da v nedogled poskušaš narediti perfektno. Prejšnji teden je na predavanju v Ljubljani znani nogometni sodnik Pierluigi Collina povedal en citat, ki še kako velja tudi v podjetništvu: “Najboljša odločitev je prava odločitev. Druga najboljša je napačna odločitev. Najslabše pa je, če ni nobene odločitve.” Seveda je vsakomur, tudi podjetniku, težko priznati napako oz. poraz. Če se izkaže, da je imel napačne predpostavke, da je naredil preslabo rešitev ali pa precenil velikost trga, mora zamenjati poslovni model in včasih posel v celoti. Toda bolje je izgubo realizirati takoj in s tem narediti prostor za nekaj novega. Ljudje potrebujemo prostor tudi v glavi in če te obremenjuje nekaj iz preteklosti (češ, “saj tale prvotna ideja vseeno ni tako slaba, mogoče pa naj projekt kar teče, saj se mi ni potrebno z njim nič ukvarjati, morda pa se najdejo uporabniki in kupci”) se je praktično nemogoče lotiti nečesa novega.

Vsi bi bili Apple

Eden izmed primerov te zgodbe je Apple. Pred vrnitvijo Steva Jobsa na mesto direktorja, je bilo podjetje znamenitih 90 dni pred stečajem. Potem pa je prišel en človek in v naslednjih 15 letih Apple popeljal do pozicije največ vrednega podjetja na ameriški borzi. Kako je to možno?

Če ste brali biografijo Steva Jobsa, ste lahko opazili vsaj eno njegovo pomembno lastnost. Hitro se je odločil in vsako svojo odločitev je suvereno zagovarjal. Tudi če si je z danes na jutri premislil za 180 stopinj, je tudi novo odločitev goreče zagovarjal. Manj je bilo torej pomembno, ali je odločitev prava ali napačna, vedno je bila hitra in veliko je stavil na svoj občutek, ne vedno na podatke. Tudi ko je ponovno prevzel vodenje Appla je bila prva poteza, da je ubil desetine produktov, ki so podjetje zgolj obremenjevali in odprl prostor v glavah inženirjev, da so začeli delati na manjšem številu produktov, vendar te bolje. Namesto številnih verzij različnih namiznih, prenosnih in tabličnih računalnikov, je Jobs narisal enostavno matriko: na eno os je postavil na eni strani računalnike za profesionalno rabo in na drugi strani za domačo rabo, na drugo os pa na eni strani namizne in na drugi strani prenosne računalnike. Namesto desetine različnih verzij, le štirje zelo jasno fokusirani modeli.

Odločnost pomeni, da se nekaj zgodi in tudi če je bila odločitev napačna, jo vedno lahko korigiramo in se tako učimo. Vsaka korekcija pa je korak bliže k popolnemu produktu.

In ko smo že pri Applu in pri borzi; zadnjih 14 dni smo bili priča pravemu vlakcu smrti, s katerim se je vozila Applova delnica. Po rekordno visoki vrednosti delnice je ta 10 dni zapored izgubljala in pristala na kar 13 % nižji ceni, nato pa je včeraj sledil preobrat. Po objavi rekordnih rezultatov se je vrednost delnice v enem samem dnevu povečala za kar 10 %. Tisti, ki so upoštevali zgoraj omenjena pravila, imajo danes širok nasmeh na obrazu.

Kako pa kaj drugače?

Ne le za delničarje Appla, tudi za nas v Ljubljani je bil danes končno spet lep sončen dan. Žal sem imel cel dan sestanke v Tehnološkem parku, tako da nisem mogel izkoristiti lepega vremena in se z Bicike(LJ)-om odpeljati do pisarne in na tradicionalni sredin “hodok”, ki je še bolj slasten, če ga užiješ na soncu. A nič zato, zanimivi in plodni sestanki so odtehtali in prav zanimivi projekti se obetajo za jesen. Ozračje in podporno okolje za startupe še nikoli ni bilo boljše, zdaj nam manjka le še pogumnih in odločnih podjetnikov.

Aha, da ne pozabim informacije za tiste, ki spremljate dogajanje na mojem novem žaru: pizza, pečena na kamnu na plinskem žaru, je odlična! Fotko pa najdete na mojem Twitter profilu :)

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Kuhanje je moja velika strast in vedno se trudim odkrivati in poskušati nekaj novega. Začelo se je s testeninami, nadaljevalo z rižotami, potem je sledil skok na francosko hrano, v zadnjem času pa se trudim izpopolniti svoje recepte za peko kruha. Ko gre za kuhanje, sem pravi piflar, tako da včasih ni preveč zabavno biti v kuhinji z mano, ko preizkušam novo tehniko ali recept. In to svoje “kuharsko geekovstvo” sem pred kratkim nadgradil z nakupom knjige Modernist Cuisine. Pravzaprav gre za 5 knjig, ki skupaj štejejo 2.440 strani, večina strani pa so ogromne fotografije na pol prerezanih loncev, ponvic, pečic, mešalnikov in drugih kuhinjskih pripomočkov. Ob tem je z veliko znanstveno natančnostjo razložen marsikateri način priprave hrane, opisane surovine in razložena zgodovina jedi. Postopek, kako speči popoln hamburger, traja 30 ur (seveda sam izdelaš tako štručke kot meso, omake itd.), recept za idealno mehko kuhano jajce pa je opisan v 10 korakih. Se pozna, da je avtor knjige eden od soustanoviteljev Microsofta – pravi geek torej.

Kaj pa posel?

Po sestavljanju žara in razmišljanju, s čim ga bom zvečer krstil, je bil spet čas za posel. Ponovno pregled in priprava nekaterih dokumentov za startupe, ki jim svetujem, in priprave na popoldanske sestanke. Na enem bo tema redefinicija produkta slovenskega startupa, ki je že dobro leto prisoten na trgu in ima zelo lepo število uporabnikov svoje storitve, predvsem v ZDA, vendar še niso uspeli številnih uporabnikov prevesti tudi v dovolj visoke prihodke. Tema je težka, saj je rešitev verjetno v “pivotu”, torej menjavi smeri oz. spremembi poslovnega modela, s tem pa tudi postavitev nove blagovne znamke in redefinicija celotnega produkta. Velike in pomembne odločitve za tako mlado podjetje, vsekakor pa odločitve, ki v slovenskem podjetniškem prostoru niso ravno vsakdanje. Toda podjetnika iz dneva v dan bolj razumeta, sama sebi postavljata prava vprašanja in občutek je, da gremo v pravo smer. Vsekakor zelo negotovo, a hkrati vznemirljivo obdobje v razvoju mladega podjetja.

Drugi sestanek pa bo tudi nekaj posebnega, saj me je veliko in uspešno slovensko podjetje, ki ima tujega lastnika, povabilo, naj na njihovem letnem strateškem sestanku sodelujem kot zunanji opazovalec in svetovalec, ki bi v načrtovanje strateških projektov vnesel košček tega sproščenega in neobremenjenega razmišljanja, ki je pri startupih vsakdanjost. Zelo sveže in napredno razmišljanje, ki že samo po sebi priča, da ima podjetje na najvišjih mestih prave ljudi, ki vidijo dlje od svojega nosu in znajo razmišljati dolgoročno.

“Vse kar vem o startupih, sem se naučil pri pokru”

To je bil citat, ki sem ga prebral pred časom, vendar sem ga dojel šele lani, ko sem prvič igral poker. Poker je seveda igra psihologije oz. poznavanja nasprotnika in sebe. Vedeti moraš, koliko lahko tvegaš, potem pa glede na razvoj igre ugotavljaš, koliko si pripravljen tvegati. Torej gre za igro obvladovanja tveganja in kot taka, je absolutno zelo podobna podjetništvu, še posebej v začetni startup fazi.

Še eno področje je, za katerega pravim, da je zelo podobno startupom: borza. Tudi tu, tako kot pri pokru in podjetništvu, nimaš neposrednega vpliva na razmere na trgu, lahko pa imaš od njih korist ali škodo. Ponovno gre za “igro” tveganja. Glede na informacije, ki jih imaš o podjetjih, ki jih spremljaš, glede na sentiment celotnega trga in pričakovanja analitikov oblikuješ svojo strategijo in sprejemaš tveganja. Več kot tvegaš, več lahko dobiš, toda več lahko tudi izgubiš. Zato je zelo pomembna disciplina in zavedanje, da je pohlep, ki je človeku prirojen, največja nevarnost na poti do uspeha. Kratkoročna uspešnost nas hitro privede do občutka, da smo nezmotljivi in pohlep začne diktirati naše naslednje korake. Seveda bi bili radi še bolj uspešni. In takrat pozabimo na strategijo, na obvladovanje tveganja in takrat se ponavadi zgodijo velike napake, ki nas drago stanejo.

Imam celo teorijo, da bi moral vsakdo, ki bi se rad podal v podjetniške vode, najprej nekaj tisoč evrov nekaj mesecev obračati pri igranju pokra in potem še nekaj tisoč evrov na borzi. Če si postaviš omejitev zneska, s katerim se “igraš”, je to kot nekakšen laboratorijski eksperiment. Res sicer nekaj stane, toda lekcija o obvladovanju tveganja in nadzoru pohlepa je neprecenljiva in lahko prihrani bistveno večje izgube zaradi napačnih odločitev v podjetju.

No, oba pomembna sestanka danes sta bila uspešna, žal pa je zmanjkalo časa za bolj resne priprave na krst žara. Tako so bili danes za večerjo čevapi, za naslednje dni pa se v hladilniku že pripravlja testo za napoletansko pizzo in meso za 30-urni hamburger.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.

Tako kot že zadnjih nekaj dni, se je dan začel športno. Ker bom danes teden že lovil veter v kajt nekje na toplem, je toliko bolj pomembno, da dodatno utrdim mišice v križu, ki mi dela težave zadnjih nekaj let. Brez redne vadbe bi še komaj hodil, zato že dolgo časa 3- ali 4-krat na teden zjutraj naredim svojo rutino: 45 minut na eliptiku in 15 ali 30 minut vaj za boljšo držo. Poleg pozitivnega učinka na zdravje in počutje, je to tudi priložnost da pogledam kakšno predavanje na TED.com ali pa kakšno serijo, saj programa na TV postajah skoraj ne gledam. Ta teden bo program prilagojen jačanju mišic v predelu križa, da ne bi kak neroden gib pri kajtanju povzročil, da bom preostanek dopusta preživel v postelji.

Trening v jutranjem terminu me zbudi, hkrati pa veliko lažje načrtujem urnik tako, da se dan začne ob 9. ali 10. uri, kot pa da se zanašam na to, da bom zvečer imel čas in voljo za trening. Priporočam! Sploh če imate stresno službo, je ta čas neprecenljiv.

Nov teden, novi izzivi

Po čiščenju predala elektronske pošte in odgovarjanju na vsa neodgovorjena sporočila minulega tedna, je sledil sestanek na računovodskem servisu. Tam sem še enkrat več poskušal razumeti nesmiselnost trenutne zakonodaje, ki astronomsko visoko obdavčuje zaposlitev v enoosebni družbi. Zdaj, ko nisem več zaposlen, sem sklepal, da bo zame in za državo najbolje, če odprem podjetje in se tam zaposlim. Sliši se enostavno, logično, zdravorazumsko, kajne? Toda v tem primeru se obdavčitev, ki je v Sloveniji že tako visoka, dvigne na skoraj 70 %. Spodbudno podjetniško okolje, ni kaj. Seveda iznajdljivi podjetniki hitro najdejo načine, kako se tem polenom, ki jih pod noge meče zakonodajalec, izognejo. Ukrepi tako svojega namena ne dosežejo, ostane le vtis nestimulativnega gospodarskega okolja.

Vendar sem že zdavnaj obupal nad tem, da bi koga v karkoli prepričal. Verjamem, da je edini način spopadanja z mlini na veter ta, da jih ignoriraš. Kot podjetnik imaš vizijo in cilje, ki jih uresničuješ kakor veš in znaš. To pomeni tudi, da greš na tisti trg in tisto okolje, kjer je priložnost največja. Slovenija se v zadnjem času od tega žal oddaljuje.

Raje ustvarjam novo, kot se jezim nad obstoječim

Toda slabo voljo zaradi birokracije in neživljenjskih zakonov najhitreje razpihne delo s podjetniki. Zadnjih nekaj mesecev se posvečam predvsem pomoči mladim podjetnikom, na začetku njihove poti. Na njihove projekte poskušam prenesti spoznanja zadnjih 13 let svoje podjetniške zgodbe in s tem pripomoči, da bodo ponovili manj napak. Raziskovanje trga, pogovor o pozicioniranju produkta, ugotavljanje prednosti, ki jih produkt ima in prepoznavanje priložnosti na trgu, načrtovanje marketinga in drugih komunikacijskih aktivnosti, reševanje nerešljivih težav … to so tiste najbolj “sladke” naloge v fazi zagona podjetja in tiste, ki me tudi najbolj veselijo. Danes je nekaj le ideja, jutri pa bo to storitev uporabljalo tisoče uporabnikov in od tvojega načrtovanja je odvisno, s kakšnimi besedami in občutki bodo storitev opisovali svojim prijateljem.

V tej funkciji poslovnega angela se preizkušam šele kratek čas, zato je tudi zame vse novo. Toda dobro dene, ko si lahko pri nekem projektu sicer čustveno vpleten, vendar sposoben ohraniti zdravo mero distance in pragmatičnosti, ko gre za pomembne odločitve. To sem včasih pogrešal pri sebi in verjetno je to težava, s katero se spopada prav vsak podjetnik začetnik. Zato je toliko bolj pomembno, da ima vsak med njimi na voljo nekaj mentorjev, ki jih lahko vprašajo za nasvet in pomoč. In teh mentorjev oz. poslovnih angelov nam v Sloveniji primanjkuje. Tudi zato o tej svoji novi vlogi govorim že zdaj, kljub temu, da je še vse zelo sveže, saj bi rad motiviral še kakšnega svojega vrstnika, da nekaj časa nameni mentoriranju. Nekaj takšnih se nas je že zbralo v okviru Silicijevih vrtičkov.

Silicijevi vrtički oz. Silicon Gardens so pravzaprav le ime za pojav nove generacije podjetij in podjetnikov, ki si delimo skupne vrednote. Ključna med njimi je odprto komuniciranje. Poleg tega, da lahko na srečanjih kogarkoli vprašaš karkoli, nas druži tudi pristna želja, da bi prav vsakemu uspel veliki met, ki bi sloves Slovenije ponesel v svet. Zato se združujemo, pogovarjamo, delimo izkušnje in ne vrtičkamo, tako kot smo v Sloveniji navajeni. Ime Silicon Gardens tujcem sporoča kako lepa in zelena je Slovenija, domačine pa izziva z ironično novo definicijo vrtičkanja.

V tednu od 23. do 29. aprila sem pisal Podjetniški dnevnik za časopis Dnevnik. Zapis je bil prvič objavljen na strani Dnevnika.