Na vsaki konferenci je tudi nekaj predavateljev, ki nam svetujejo, kako prepričati VC-je v naložbo, kako pripraviti t.i. elevator pitch, nekakšno 30-sekundno predstavitev, s katero osvojiš potencialnega investitorja. Kako, kaj, kdaj in komu naj rečemo, da nam bodo dali stotisoče ali milijone dolarjev ali evrov, s katerimi bomo financirali svoj start-up.

Moram priznati, da sem se vsega tega prahu okoli VC-ja že malo najedel, saj vsi iščejo neke bližnjice do instant blaznega uspeha. Torej kako podjetje v roku enega leta spraviti do vrednosti več sto milijonov evrov.

V resnici ni tako enostavno in niti tako “plehko” ne bi smelo biti.

Zato sem bil toliko bolj navdušen nad predavanjem, ki ga je imel David Heinemeier Hansson, partner v podjetju 37 signals (znani predvsem bo Basecamp-u) in avtor frameworka Ruby on Rails. 37signals so me že večkrat doslej navdušili s svojim razmišljanjem, predvsem s knjigo Getting Real. Nekaterim gre v nos njihov smart-ass način podajanja stališč (v smislu “mi smo pojedli pamet sveta, in obstaja samo ena resnica”), toda meni tak način čisto ustreza - veliko bolje podajo svoje sporočilo, jaz pa sem dovolj samostojna oseba, da lahko presodim katero njihovo stališče mi je OK in katero ne.

David je predaval na Startup School 2008, ki je potekal aprila na Stanford University (kje drugje…). In svoje predavanje je zasnoval ravno okoli tega občutka, ki ga imam jaz v zadnjem času - vsi bi radi obogateli na hitro, najraje z denarjem od VC-jev. Kaj se je že zgodilo s tem, da postaviš podjetje, ki ima dobro storitev, svojo storitev zaračunava in od tega živi?

Nekaj njegovih glavnih poudarkov:

• Če imaš storitev in želiš zaslužiti, mora storitev imeti ceno.
• Možnosti, da zaslužiš milijon so bistveno večje, kot možnosti, da zaslužiš milijardo.
• Življenje je lagodno ne glede na to, ali imaš milijon ali milijardo.
• Ali res hočeš upoštevati “nasvet” 50centa: “Get rich or die tryin’“?
• Da bi zaslužil milijon, rabiš 2.000 kupcev, ki ti vsak mesec plačajo 40.
• Kupce za plačljive storitve je najbolj učinkovito iskati med podjetji.
• Najbolj hvaležna so mala in srednja podjetja - veliko jih je in pripravljeni so plačati, če jim rešiš problem ali prihraniš čas.
• Da si uspešen, bogat, priljubljen (ali karkoli je že tvoj fetiš) ne rabiš biti najboljši na največjem trgu - dovolj je da si najboljši v niši ali bolje opraviš storitev od vodilnega na tržišču.
• Take it easy. There’s never going to be less work.

Na te ideje lahko gledamo na dva načina: tak podjetnik je neambiciozen in/ali ne upa uspeti; ali pa si rečemo, da je njegovo delovanje pristnejše, saj bi rad drugim pomagal reševati njihove probleme in ob tem zaslužil dovolj za lagodno življenje.

Od različnih predavateljev in bolj ali manj uspešnih podjetnikov sem že slišal tisto idejo, da živimo v iluziji, če mislimo, da bomo zdaj delali po 14 ur na dan, nato pa bomo podjetje prodali in uživali v brezdelju. Dela nikoli ne bo manj, kvečjemu več ali enako. Zato je bolje, da že danes poskrbimo za to, da lahko vodimo normalno življenje, delamo 8 ur, imamo prosti čas, hodimo na izlete in potovanja… Nikoli ne bomo mlajši in dela nikoli ne bo manj.

To je zanimiva dilema, ki niti meni ni tuja. Vsekakor pa se z njo lažje identificiram, kot z nekakšnimi na hitro narejenimi podjetniškimi idejami, ki so narejene zato, da se podjetje čez eno leto proda.

Podjetji, v katerih sem partner, smo začeli iz nič, nikoli nismo dobili (niti prosili) kakršnihkoli sredstev (ne seed, ne VC) in uspeli nam je narediti uspešni podjetji. Domenca je vodilni ponudnik na trgu, praktično v vseh dejavnostih, s katerimi se ukvarja, mimovrste=) pa je eden največjih trgovcev, vsekakor pa vodilna spletna trgovina v državi. Podjetji imata certifikat Družini prijazno podjetje, prav tako smo finalisti izbora Zlata nit za najboljšega delodajalca. Odnosi med sodelavci so odlični, dela se 8 ur na dan (seveda z občasnimi izjemami, so pa vse nadure plačane), delamo zanimive projekte, ki nas motivirajo, se družimo tudi izven delovnika… To so vrednote, ki nam veliko pomenijo.

Veliko investitorjev trka na naša vrata, saj je denarja tudi v Sloveniji veliko, in vsi iščejo priložnosti za naložbe. Toda to sprejemamo z zrnom soli. Več, kot VC in visoke menedžerske plače, nam pomeni, da ustvarjamo skupnost 60+ ljudi, ki uživajo v svojem delu in to počnejo tako dobro, da je podjetje uspešno. Pa ne da ne bi bili ambiciozni ali da ne bi želeli doseči še več, daleč od tega. To želimo početi dovolj previdno, da zagotovimo stabilnost našim sodelavcem. Lahko bi rekel, da pod vplivom filozofije kaizen, a kljub temu z dovolj dinamike, primerne branži.

Vabim vas, da si ogledate DHH-jevo zelo zanimivo predavanje (31:53), pa tudi ostala predavanja Startup Schoola.

Konferenco sem izkoristil za to, da sem peljal eno projektno ekipo proslavit launch projekta, na katerem smo delali zadnjih nekaj tednov - prijetno s koristnim, torej.

Prvi dan je bil tech day, drugi pa biz day, tako da je bilo za nas (ki ne rabimo investitorjev, hehe) bolj zanimiv prvi dan. V nadaljevanju je nekaj zanimivih informacij/linkov, ki sem jih odnesel s konference.

Zapiski s konference

Tile zapiski so bolj linki naprej za nadaljnje branje, nekakšni bookmarki.

Image via WikipediaIvan Krstić (kot kaže hud strokovnjak za softver in še posebej varnost) je govoril o:

• Bitfrost je varnostni sistem, razvit za projekt OLPC (One Laptop Per Child), ki je izhajal iz naslednjih zahtev:
  • ne zahteva gesel
  • ne zahteva software update-ov
  • ne zahteva da uporabnik zna brati
  • zato vsak program teče v virtualnem containerju
  • sistem preverja kodo aplikacije medtem ko se izvaja, ne preden se izvede (kot ostali anti-virus in podobni programi)
• Google Caja je JavaScript framework, ki omogoča varno zaganjanje JavaScript skript znotraj ene strani - predvsem dobrodošlo na različnih mashup straneh, ki kombinirajo različne widgete različnih avtorjev
• idemix (ki ga je IBM doniral open source projektu) in Credentica’s U-Prove (ki ga je kupil Microsoft) sta zanimiva nova načina kako varno dokazati svojo identiteto ali nek osebni podatek (npr. polnoletnost) brez da bi ta podatek dejansko povedal ali hkrati z njim povedal še kak drugi osebni podatek (npr. za dokaz polnoletnosti ponavadi moramo dati številko kreditne kartice ali kopijo osebne izkaznice, s čimer pa damo čisto preveč osebnih podatkov). Zveni kot magija in baje tako tudi izgleda…

Marko Dugonjić iz Croportal.hr je povedal nekaj ugotovitev iz usability testiranja njihovega portala, npr.:

• bolj klikani so članki s slikami
• na temo vikanja in tikanja so ugotovili, da tikanje moti predvsem tiste uporabnike, ki jih storitev itak ne zanima, zato ni s tikanjem nič narobe

Je pa zanimiv način, kako Croportal development ekipa obvešča o novostih pri razvoju portala - namesto pisanja novic ali blogov za vsak bug-fix, pišejo Twitter feed: twitter.com/croportal (oz. na Lab blogu).

Ilija Studen, ki je leta 2006 lansiral activeCollab, ki je bil OpenSource verzija Basecamp-a, zdaj pa je plačljiv softver. Povedal je nekaj zanimivih izkušenj, omeniti velja:

• v razvoj (3 ljudje, pol leta) plačljive verzije so vložili $20.000
• preden so začeli prodajati softver, so podjetja vprašali koliko bi bila pripravljena to plačevati - v prvem mesecu prodaje so zaslužili $50.000, nato vsak mesec med 20 in 40.000
• razvoj softvera je maraton, ne šprint
• under promise, over deliver
• OpenSource projekta ne smeš voditi kot one-man projekta, nujno rabiš pomoč skupnost
• za helpdesk uporabljajo HelpSpot

Še nekaj zanimivih programčkov:

• LivePerson je softver za online pogovore s kupci, delno tudi CRM, agentu pa prinese še številne zanimive podatke o uporabniku, s katerim se pogovarja.
• PRWeb je storitev za distribucijo sporočil za javnost, preko katere se hitro pojaviš tudi na velikih portalih (Yahoo ipd.).
• GoToMeeting je orodje za online sestanke.

Komentar

K tem, res malo zbeganim in nametanim, zapiskom, dodajam ugotovitev, da je bil Web.Start zanimiva konferenca, kjer smo sicer slišali veliko starih stvari, celo nezanimivih in dolgočasih, vendar pa tudi nekaj zanimivih idej. Pravzaprav mi je v spominu daleč najbolj ostal prvi govorec, Ivan Krstić, ki nas je učinkovito prestrašil prebudil in spomnil, da v današnji dobi, ko na internetu posameznik pušča vedno večjo sled, polno osebnih podatkov, moramo biti tisti, ki razvijamo aplikacije za splet posebej pazljivi in občutljivi na zasebnost naših uporabnikov.

Sicer pa je bilo predvsem med slovenskimi udeleženci zaslediti tudi skrb, da nas bo Zagreb oz. Hrvaška prehitel kot tehnični oz. web center vzhodne evrope oz. regije. V Sloveniji se kot kaže premalo dogaja, ne glede na to, da (mislimo da) smo po razvitosti in uporabi interneta pred ostalimi v regiji. Scena je premalo odprta, premalo se pogovarjamo… Ali se mi samo zdi, ker smo mi na Jesenicah?

Kakorkoli že, upam, da bomo kakšno spodobno web konferenco uspeli pripraviti v Sloveniji in pokazati, kako veliko se pri nas dela in kako kakovostne projekte imamo. Če ne, upam, da bomo bolj prisotni (tudi kot govorci) na ostalih konferencah v regiji, kjer bomo lahko pokazali enako.

Zato smo se morali tega projekta lotiti malo drugače in po mesecih iskanja alternativ, se nam je ena pojavila na “dvorišču”. Le čez cesto (pa še ta je bolj majhna, dovozna) smo našli poslovni prostor, ki bi bil kot nalašč za trgovino in skladišče našega spletnega centra sodobnih nakupov mimovrste=). Šlo je za 600 kvadratnih metrov veliko nekdanjo Merkurjevo trgovino, en velik prostor, ki je kar klical po tem, da ga uredimo zase.

In prejšnji teden smo odprli prenovljene prostore mimovrste=), kjer so zdaj prostor našli vsi, ki sodelujejo pri tem projektu. Tam so zdaj poleg prodajalne mimovrste=), kjer je možen osebni prevzem blaga, servisa, skladišča in odpreme blaga tudi uredniki (kakor mi pravimo “komercialistom” oz. vodjem prodajnih oddelkov) in punce iz ekipe podpore uporabnikom.

V nadaljevanju je nekaj fotografij novih prostorov pred prenovo, med njo in ob otvoritvi (tako da tudi še ni čisto finalno stanje).

Tak je bil prostor prvi dan prenove.

Takole pa je bilo en dan pred začetkom selitve… skladišče čaka.

In že naslednji dan - skoraj polno.

Skeniraj, odloži, skeniraj…

Del urednikov prvi dan v novih prostorih.

Prodajalna tik pred odprtjem. Urejena po vzoru Apple store, torej veliko prostora, veliko strokovnjakov in možnost pretipati in uporabiti vso razstavljeno opremo.

Nova stavba od zunaj - ko se pripeljete na Jesenice jo težko zgrešite (čez cesto je železniška postaja).

Selitev ni kar tako

Ko se zaključijo gradbena dela se ti hitro zdi, da je najtežji posel že za tabo, vendar v primeru selitve toliko ljudi in skladišča temu še zdaleč ni tako. Vse skupaj nam je v bistvu uspelo v rekordnem času - prostori so bili pripravljeni v dobrem mesecu od začetka del, selitev pa v celoti zaključena v roku enega tedna po zaprtju stare lokacije, pri čemer je odprema naročil stekla že po dveh oz. treh dneh.

Seveda ni manjkalo zapletov, saj smo v okviru selitve v nove prostore izdelali tudi nov sistem skladišča in odpreme blaga, ki je zdaj v celoti računalniško voden po principu organiziranega kaosa. To je za seboj potegnilo kar nekaj privajanja in nenavadnih težav. V bistvu me je še najbolj razočaral tisti del, za katerega sem mislil, da je še najbolj siguren - hardver. Naši skladiščniki imajo zdaj tablet PC-je z mobilnimi brezžičnimi čitalci črtnih kod. To pa ni tako enostavno, kot bi si mislil, saj obstaja praktično le en spodoben tablet (Lenovo X61) in le en Bluetooth čitalec črtnih kod, ki za svoje (zanesljivo!) povezovanje s tabletom ne potrebuje USB dongla. Pa še ta čitalec smo dobili po začetku selitve, po tem ko smo testirali že vsaj 10 različnih, saj je šlo za čisto nov model na tržišču.

Druga težava pa je bila v podaljšanju dobavnih rokov našim kupcem. Lahko si mislite, kako hitro se podaljša seznam naročil, če jih vsak dan prispe nekaj sto, ti pa tri dni ne odpremiš nobenega, nato pa nekaj dni odpremljaš v manjšem obsegu kot sicer.

No, zdaj smo vse težave pustili za seboj, skladišče je preseljeno, novi sistem deluje in odprema je stekla normalno. Prve ocene pravijo, da smo kapaciteto odpreme v idealnih pogojih povečali za 3- do 4-krat. Seveda trenutno ne delujemo pri polni kapaciteti, toda poglavitno je, da je dosežen cilj selitve - pripravljeni smo na nadaljnjo eksplozivno rast in ni nas več stran objaviti kakšen oglas, ker bi zaradi tega naslednjih nekaj dni trpela ekipa v skladišču.

Ja, gužva je bila (no, to ne pomeni da ni več) in nisem se mogel prisiliti da bi kaj napisal. Obljubim, da v naslednjih dneh sledi nekaj updatov o dogajanju v zadnjem času.

P.S. Pozdravljam vse, ki me (še) poznajo :)

Podjetje je sicer vodeno popolnoma avtokratično, Jobsov stil vodenja pa opisujejo tudi kot “egomaniac“, ampak priznati je treba, da je človek car. Itak moraš biti malo trčen, da si izmisliš tako velike in prebojne izdelke, kot so Apple, Macintosh, Mac OS X, iPod, iPhone in še kakšen, in da si sposoben podjetje tako fanatično obrniti na glavo in naokoli, da bi dosegel svoj cilj. Za vsako ceno.

Ampak dejstvo je zelo enostavno - njihovi izdelki so to, kar uporabniki pričakujemo. Inovacija in genialnost sploh ni v tem, da dobiš idejo za iPhone, saj ideja ni nič posebnega. Genialnost je v tem, da razbiješ zaprt, nazadnjaški trg mobilnih operaterjev, poln starih prdcev in se uspeš dogovoriti za dober posel. Hkrati pa ponudiš tehnološko dovršeno napravo, polno najnovejše tehnologije in vse to za čisto sprejemljivo ceno (no, ravno iPhone je bil na začetku precenjen, ampak zdaj je cena zelo sprejemljiva).

Recept torej izgleda enostaven:

• najdeš pogost problem, ki ga imajo potrošniki
• zanj najdeš čisto zdravorazumsko, enostavno, kmečko pametno rešitev
• v izdelek vgradiš zadnji krik tehnološke mode
• vse skupaj lepo oblikuješ
• izboriš konkurenčno ceno
• narediš nekaj hypa in buzza
• lansiraš in požanješ slavo

Ni tako enostavno, kot se sliši, toda Applu je to kar nekajkrat uspelo. Nekaj primerov, kjer so prepričali mene:

iPod in iTunes so genialni. Ne zaradi uporabniškega vmesnika, enostavnega nakupa glasbe ali česa podobnega, temveč zato, ker te prisilita, da se ukvarjaš s svojo glasbeno knjižnico. In rezultat je zelo “rewarding”. Kar naenkrat imaš knjižnico lepo sortirano, opremljeno s slikami, iskanje je hitro, playliste se oblikujejo kar same… Za relativno malo truda, dobiš velik efekt in poplačilo tega truda je instantno. Jaz se lahko zahvalim iPodu v mojem iPhone-u (prej iPoda nisem imel, niti ga nisem hotel imeti, ker “za poslušanje glasbe nimam časa”), da v glasbi uživam bolj kot kdajkoli prej.

iPhone je, kljub tistim nekaj pomanjkljivostim in kljub ameriško zaplankani logiki distribucije produkta, vseeno izjemen izdelek. Uporaba je tako naravna, da res ne potrebuješ uporabniškega priročnika. Stvari se nahajajo tam, kjer jih pričakuješ. Enostavno, brez kiča, ampak deluje.

Mac OS X je bil ljubezen na prvi pogled. Dela… Dela! Se ne sesuva, dela hitro, se ne boji nove programske ali strojne opreme (kot “konkurenčni” XP ali Vista). Spet je vse tam in tako, kot si želiš.

Time Machine in moj najnovejši ljubljenec Time Capsule sta spet genialno preprosta rešitev velikanskega problema. Kaj je bolje kot to, da ko prideš domov ali nazaj s sestanka, ti tvoj najljubši prenosnik naredi varnostno kopijo sistema kar brezžično na zunanji disk. Kot sem že pisal, smo uporabniki bebci kar se tiče backupa. Vemo, da bi morali redno delati backup, toda redko kdo to zares počne, če ga ni ravno pred kratkim to teplo. Odslej se lahko še naprej obnašamo kot bebci in ne delamo backupa, saj nekdo to počne za nas. In ko nekaj rabim, grem v arhiv, kjer brskam po urnem, dnevnem in tedenskem arhivu…

Apple Store pa je itak svetišče. Applove trgovine so zahvala uporabnikom, ker uporabljajo njihove izdelke. Konec leta sem v IHT (sem bral v tiskani obliki, žal ne najdem pravega linka) bral, da je Apple praktično edini tehnološki retailer, kateremu prodaja v prodajalnah narašča. Nokia, Samsung, Sony in podobni imajo tudi svoje super-moderne trgovine na 5. aveniji v New Yorku (ali nekje v bližini), vendar trgovine samevajo, medtem ko pred Applovo trgovino ljudje stojijo v vrsti, čeprav iz lastnih izkušenj vem, da je trgovina velika in odprta 24 ur na dan.

Tudi v Apple Storu je koncept preprost in pravi: brezplačen wi-fi, vsak izdelek lahko preizkusiš, prodajalcev je ogromno in vsi so dobro informirani in usposobljeni in skoraj pri vsakem lahko blago tudi kupiš v 20 sekundah (če plačaš s kreditno kartico in si račun pripravljen prejeti po e-mailu). Na voljo so ti strokovnjaki za svetovanje in pomoč 1-na-1, koncept Genuis bar-a, kjer se serviser ukvarja s tabo dokler ne reši težave, je tudi super. Na voljo imaš še delavnice za uporabo programske opreme in še mnogo tega.

Velikokrat sem že rekel, da mi je čisto vsak nov Applov produkt, ki sem ga začel uporabljati, dvignil produktivnost za vsaj 10% - prehod s PC-ja na MacBook-a je bil kvantni skok, iPhone mi je rešil veliko težav, Leopard pa je še za odtenek izboljšal uporabniški vmesnik in performance sistema.

In da ne pozabim na marketing. Takšnega sex-appeal-a nima veliko znamk, takšnega buzza pa ne morejo narediti niti tisti, ki bi si ga včasih tudi bolj zaslužili. Mistika, ki jo uspejo na Applu vzdrževati je neverjetna. Izdelek lahko razvijajo več let, toda zaradi Jobsove paranoje, v kateri razvojno ekipo razbije v manjše elemente in raztrosi po kampusu, zaradi obsesivne kontrole informacij, ki prihajajo iz podjetja (beri: stroge prepovedi komuniciranja), in zaradi težkih težkih NDA-jev pri partnerjih, Applu uspe skriti večino informacij o izdelku vse do uradne predstavitve. In ko ljudje tedne in tedne ugibajo, napovedujejo, si izmišljujejo in rišejo skice, takrat sploh ne potrebuješ oglaševanja, izdelek se prodaja sam.

In če zraven prišteješ še takšne zapise, ki jih pišejo kupci ki in ker so zadovoljni, je to, po Guyu Kawasakiju, ultimativna stopnja zadovoljstva kupcev - evangelizacija.

Kaj je namen tega slavospeva? Ne, nočem spet spodbuditi vala komentarjev kako Apple vendarle ni vedno najboljši ali odpreti boja zagovornikov in sovražnikov Appla. Prosim ne.

Povedati želim, da sem vesel, da obstajajo podjetja, ki štekajo uporabnike in jim ponujajo rešitve, ki so posledice treznega premisleka o tem, kaj kupec potrebuje, ne pa kaj mu lahko podtaknem. In zato pravim, da si mi vsi želimo biti Apple. Če si še ne, bi si pa morali. In mogoče nekateri nekoč tudi bomo naslednji Apple.

Če kar naprej delate in nikoli nič ne naredite, časa pa vam vedno zmanjkuje, potrebujete sistem. Sistemu se reče Getting Things Done. To je pravzaprav knjiga avtorja Davida Allena, ki je stara skoraj 5 let, vendar je Allenova metoda šele pred kakšnim letom doživela vzpon in popularnost. V nadaljevanju bom predstavil mojo verzijo sistema Getting Things Done (GTD), nekaj ukrepov za izboljšanje produktivnosti ter moje izkušnje po nekaj mesecih takšnega načina dela. Za boljše razumevanje GTD si preberite še tale zapis na 43folders.

Problemi so dobro znani:

• vse več e-mailov v inboxu
• vse več blog objav v RSS readerju
• vse več telefonskih klicev, dogovorov in obljub
• vse več nalog in opomnikov
• vse več vseh komunikacij in informacij, ki jih nismo več sposobni obdelati in si jih zapomniti

Nekoč sem nekje zasledil izjavo, da se je naše življenje spremenilo v “un-boldanje” raznih stvari. Ko zacinglja zvok za nov mail, hitimo unboldati ta mail, da izgine število neprebranih e-mailov. Večkrat na dan preklikamo sezname novih blog postov, da nam ne sveti število neprebranih. Vsakič ko nas nekdo poklika na instant-messaging klientu (Gtalk, MSN…) takoj preverjamo kdo je, da ne govorim o tem, kako nas GSM “sme” zmotiti kadarkoli mu to paše.

Komunikacije, vsaj če so integralni del tvojega delovnika (in dandanes seveda so), so postale neobvladljive. In ko se ti zgodi, da le še un-boldaš maile, vendar z njimi nič ne storiš, da pozabljaš komu moraš kaj odgovoriti, komu kaj narediti, kaj prinesti domov spotoma iz službe, koga poklicati… takrat potrebuješ sistem.

1. korak - Moj Inbox je moj to-do

To je zagotovo najenostavnejši in najlažji način, ki vam bo prinesel veliko spremembo na bolje, če ga še ne uporabljate. V Inboxu svojega mail klienta zadržujte le tiste e-maile, ki od vas zahtevajo neko aktivnost. Če je spam takoj brišite, če e-mail ne zahteva odgovora ali akcije, ga arhivirajte.

Pri nas v podjetju je dolgo veljalo, da se nobenega maila (razen spama) ne briše in da naj Inbox služi kot to-do. Če temu navodilu slediš je to lahko zelo učinkovit sistem, saj točno veš, kaj moraš še postoriti, vsi obdelani e-maili pa so varno spravljeni v arhivu. Toda včasih tudi to ni dovolj.

2. korak - Kategorizacija arhiva

Sicer so iskalniki po mailih vedno boljši, ogromno pomaga tudi Google Desktop, toda včasih je veliko lažje skočiti v eno mapo, kjer je shranjena korespondenca posameznega projekta. Tako lahko hitreje preskeniraš maile in najdeš pravega ali, kar je še bolje, iščeš znotraj te mape.

Jaz sem imel mape razdeljene nekako takole:

• inbox
  • mailingliste
    • mailinglista 1
    • mailinglista 2
• arhiv
  • projekti
    • naročnik 1
      • projekt 1
      • projekt 2
    • naročnik 2
  • osebno
    • gesla
    • naročila

Torej v inboxu so maili, ki zahtevajo mojo pozornost.
Znotraj inboxa je posebna mapa mailingliste, ki vsebuje mapo za vsako od mailinglist, na katero prejemam maile. V podjetju imamo namreč vzpostavljenih več mailinglist za interno komuniciranje, na katere so naročeni različni sodelavci, s katerimi sodelujemo na posameznih projektih, oddelkih itd.
Arhiv je razdeljen na projekte in osebne zadeve.
Projekte delim po naročnikih in znotraj tega po potrebi na posamezne projekte.
V osebno mapo gredo osebne korespondence, ločeno pa zbiram različna gesla in potrdila o registraciji ter različna naročila (spletne trgovine, prijave na dogodke ipd.).

Tak enostaven način kategorizacije arhiva omogoča relativno enostavno metanje mailov iz inboxa v ustrezno kategorijo, prihrani pa veliko časa pri iskanju podatkov.

3. korak - Getting Things Done

Zgoraj opisane metode so zelo učinkovite, toda tudi njihov rok trajanja je omejen, če se sporočila v inboxu kar nabirajo in nabirajo. Tam kar naenkrat hraniš vse maile, ki bi jih bilo dobro prebrati, tiste ki zahtevajo da dejansko nekaj narediš, tiste na katere pričakuješ še nek odgovor, podvojene maile, že narejene zadeve, ki jih nisi premaknil v arhiv… Kaj hitro pride do situacije, ko imaš v inboxu spet 150 mailov, ki jih vsakih nekaj tednov sicer uspešno spraviš na 50, vendar jih je že naslednji delovni dan spet 200. Vsaj tako je bilo pri meni. Nato sem zasledil koncept GTD, ki postreže z nekaj zanimivimi ukrepi, jaz pa sem ga nekoliko priredil.

Struktura mojega inboxa je zdaj takšna:

• inbox
  • mailingliste
    • enaka struktura kot zgoraj
• action
• hold
• archive
  • enaka struktura arhiva kot zgoraj

Pomen oz. namen teh map je:

• Inbox zero - Imeti 0 (nič) mailov v inboxu je psihološka zmaga nad sistemom. Vsakič ko spraviš inbox na nič si zmagal. Zato je tvoja naloga vsak mail takoj premakniti iz inboxa v ustrezno drugo mapo.
• action - To so stvari, ki zahtevajo odgovor, branje ali kakšno drugo akcijo. To je tvoj to-do.
• hold - To so zadeve, ki še niso zaključene, ker še čakaš odgovor ali potrditev nekoga drugega.
• archive in podrejene mape - To je arhiv, kamor mečeš zadeve iz inboxa ter action in hold map.

Pravila mojega GTD sistema:

Nastavi preverjanje maila na 30 minut.
Večina nas ima nastavljeno preverjanje maila na 5 minut, nekateri celo na 1 minuto. Toda koliko mailov na mesec je takšnih, ki zahtevajo vaš odgovor v manj kot pol ure? Ponavadi jim tako ali tako sledi telefonski klic, ki vas na to opomni. Vse ostalo pa so le nepotrebne motnje v delovnem procesu. Čisto dovolj bo, če se inboxu posvetite le na pol ure, pogumni pa si nastavite preverjanje pošte na eno uro.

Če na e-mail lahko odgovoriš v 2 minutah ali manj, stori to takoj.
Ne premikaj ga v action mapo, saj ti tam po nepotrebnem dela zmedo. Če ga lahko obdelaš v manj kot dveh minutah, je to bistveno manj časa, kot boš kasneje porabil da boš mail še enkrat prebral in nato še enkrat in še enkrat… preden boš nanj odgovoril. Zato stori to takoj.

Če dobiš nalogo po telefonu ali se je spomniš sam, si pošlji e-mail.
Poenotiti moraš svoj sistem in e-mail je zagotovo najbolj univerzalna “platforma” za vodenje nalog. Ker boš vse ljudi težko navadil, da bi ti pošiljali e-maile, si ga pošlji sam. Če pa te kličejo, ko nisi pri računalniku, zahtevaj naj ti nujno pošljejo e-mail. Ko se boš enkrat navadil na sistem, boš želel vse delati po tem sistemu.

Planiraj si e-mail juriše.
Če boš vsakih nekaj minut preverjal dogajanje v e-mail klientu, boš nenehno prekinjal delovni proces. Zato si planiraj “juriše”. Npr. vsako uro se spusti skozi inbox, odgovori na tiste maile, ki ti vzamejo manj kot 2 minuti, ostale prerazporedi in spravi inbox na nulo. Če si zaključil z nalogo, ki si jo zaključeval prej, se zdaj sprehodi skozi action folder in poglej, katere naloge lahko opraviš v manj kot 2 minutah, jih opravi in se nato loti naslednje naloge. Pri tem upoštevaj tudi naslednje pravilo…

E-maile vedno pregleduj od najstarejšega proti najnovejšemu.
Tako se boš izognil temu, da bi opravljal le naloge od danes in včeraj, starejše naloge pa bi se začele nabirati. Vedno skušaj najprej opraviti starejše naloge.

Na koncu dneva je Inbox prazen, hold ažuriran, v naslednjih 15 minutah pa ne moreš urediti nobene zadeve v action mapi.
Preden zaključiš z delom torej še enkrat izprazni Inbox, sprehodi se skozi hold, če je tam še kaj kar bi zdaj lahko premaknil v arhiv, in še enkrat preglej action mapo. Če je tam kaj, kar lahko narediš v naslednjih 15 minutah, se bolj izplača to storiti zdaj, kot čakati na jutri, ko ti bo vzelo vsaj 5-10 minut več. Tako si boš jutri prihranil skoraj pol ure časa.

Vzpostavitev takšnega sistema je proces. Ne pričakuj čarovnije čez noč, toda prve izboljšave bodo občutne takoj. Najpomembnejša stvar je, da Inbox takoj zdaj spraviš na nič in potem skrbiš, da tako tudi ostane. Tu bo največja razlika, četudi le psihološka.

Pri vsem je najpomembnejša disciplina. Prepričati se moraš, da tako res ne gre več naprej in da je čas, da nekaj ukreneš.

Izkušnja, rezultati?

Jaz lahko po nekaj mesecih snovanja, piljenja in uporabe tega sistema rečem, da je izjemno uspešen. Seveda ne živim v idealnem svetu, kjer bi imel inbox prazen, v action mapi pa 5 mailov. To žal ne gre, saj se zaplete ob prvem daljšem sestanku, ali ko te prvič cel dan ni v pisarni. Nabere se cela kopica mailov in spet te čaka mukotrpna naloga sortiranja, odgovarjanja itd.

Kar je pri tem spodbudno je, da stvar postane obvladljiva. Zgodilo se mi je, da sem imel po enem dnevu odsotnosti in po tem, ko sem že pobrisal spam in v arhiv premaknil razne “Hvala” in “OK” maile, v inboxu še vedno več kot 100 mailov. Toda lepota sistema je, da sem zadevo ponovno lahko v pol ure do ene ure spravil na 5 mailov v inboxu in do 30 mailov v action mapi. Torej do popolnoma obvladljive situacije, v kateri se ponovno lahko posvetiš normalnemu opravljanju nalog.

Še nekaj trikov

Na kratko mogoče še nekaj trikov za boljši izkoristek delovnega časa:

five.sentenc.es
Na vsak e-mail odgovori v petih stavkih ali manj. S tem si prihraniš čas in zmanjšaš količino bullshita v mailih. V podpis vključi le povezavo na http://five.sentenc.es/. Lahko uporabiš tudi two-, three- ali four.sentenc.es.

Med delom nastavi računalnik na “mute”
Tako ne boš slišal čisto vsakega boing-boinga, ko prispe nov mail, ko se na IM poveže kateri od kontaktov ali ko te nekdo poklika na IM. Zvočna opozorila so sicer dostikrat koristna, ampak za koncentrirano delo pa jih izključi.

Počakaj minuto preden se oglasiš na IM
Ne potrebuješ se čisto takoj odzvati na vsak “Zdravo, si tukaj?”, ki ga dobiš na IM. Navadi sogovornike naj ti napišejo kaj potrebujejo, ti pa se javi ko boš imel čas. Če je nujno se boš javil čez eno minuto, kar je več kot dovolj hitro.

Ne razvajaj ljudi s tem, da si dosegljiv vsako sekundo
Ko delaš, nastavi status IM na “away” oz. “busy”, telefon na diskretno oz. tiho. Res ne rabiš biti vedno dosegljiv (razen seveda če je to tvoje delo :) ).

Tako, upam, da bom še komu pomagal. Za začetek Frasu, katerega zapis je bil kaplja čez rob, da sem se spravil pisat tale roman :)

Je korporacija v svoji komunikaciji lahko pristno iskrena? Komu s tem koristi in komu škodi?

Ko smo ob koncu lanskega leta začeli s prenovo celostne podobe in identitete znamk mimovrste=) in Domenca, smo si za oblikovanje komunikacijskega tona izbrali naslednje ključne besede: iskren, prijateljsko oseben, sproščen, na trenutke neformalen a spoštljiv in ne ošaben. Hkrati smo kot izhodišče izbrali Cluetrain Manifesto, ki ga v vabilu za temo tedna navaja tudi uredništvo Blogorole.

Ker je prenova podobe in identitete Domence še v teku, bom za primer vzel mimovrste=), katerega novo podobo smo predstavili poleti. V času, ko na trgu spletnih trgovin vlada izjemno močna konkurenca, ko se marže nižajo hitreje kot zaupanje v državne institucije in ko je vstop na trg vedno cenejši in enostavnejši, si mora vsak trgovec pametno izbrati svojo glavno konkurenčno prednost. Mi smo se tu odločili, da se vrnemo k prijaznosti, ki je bila naše glavno vodilo ob odprtju mimovrste=).

Prijaznost do kupca je še vedno zelo širok pojem, ko govorimo o konkurenčni prednosti. Lahko gre za prijazne cene, prijazen odnos, prijazen obraz… Med drugim smo v ta koncept šteli tudi iskrenost. Z uporabniki smo želeli vzpostaviti prijateljski odnos, ki mora biti iskren, odprt in sproščen. Odločitev je bila, da bomo kupce najlažje pridobili in obdržali, če bomo njihovi prijatelji, jim pomagali, ko potrebujejo nasvet in jim dali “prijateljske” cene… Logično, ne?

Naša odločitev je bila torej, da bo naša komunikacija s kupci in obiskovalci predvsem iskrena, saj je to ena pomembnejših vrednot, ki jih pričakuješ od prijatelja. Da bi ta občutek še hitreje prenesli do obiskovalcev, smo se odločili, da jih bomo tikali. Če uporabniku rečemo, “Hej Janez, tole je ponudba zate,” se to sliši bolj iskreno kot, “Pozdravljeni Janez, tole je ponudba za vas”. In tikanje je bila le ena (resda verjetno najopaznejša) sprememba v načinu komunikacije.

Spremenili smo tudi druge podatke in nagovore, s čimer smo skušali doseči bolj jasno, nedvoumno (in seveda iskreno) komunikacijo. Tako smo na primer podatke o dobavljivosti izdelkov veliko bolj jasno označili kot “na zalogi” oz. “dobavljivo v 10 dneh”. Prej so bili ti podatki nekoliko manj jasni, zgodba pa je sploh zabavna pri nekaterih konkurentih, kjer izgleda kot da imajo kar vse na zalogi.

Posebej pomembno se nam je zdelo, kako komuniciramo, ko gre nekaj narobe. Tako na primer, če ne vemo kdaj bomo izdelek prejeli od uvoznika, kupca kontaktiramo in mu ponudimo preklic naročila. Nima ga smisla nategovati, saj očitno nekdo z dobavo nateguje tudi nas. A kupca s tem ni treba obremenjevati. Če mu povemo, da preprosto ne vemo kdaj bomo lahko naročilo izpolnili, je bolje da naročilo prekličemo, kupec si izbere drug izdelek ali pa poskusi srečo v drugi trgovini. Kljub razočaranju zaradi nedobave bo ostal pozitiven občutek, da smo mu vsaj pošteno povedali kako stvari stojijo.

In če se vrnem nazaj k vprašanja na začetku: Ali je korporativna komunikacija lahko iskrena? Komu koristi in komu škodi? Način komunikacije pomeni, kako neko dejstvo zaviješ v vato ali celofan, preden ga sporočiš naslovniku. Pomeni torej manipulacijo s sporočilom. Če manipuliraš, ali si lahko iskren?

Ravno pred nekaj dnevi je na delavnici o vodenju rastočih podjetij, kjer smo se veliko ukvarjali z motivacijo zaposlenih, uspešen slovenski menedžer izjavil, da ni motivacija nič drugega kot manipulacija. Z načinom kako nekaj poveš, dosežeš da nekdo nekaj naredi. Nasploh je menedžeriranje podjetja označil kot sposobnost doseči, da drugi opravijo neko delo, na način in v roku, kot si želi menedžer. Torej ne da delo opraviš sam, temveč da si sposoben opravljanje nalog delegirati drugim. Iskreno mnenje, ni kaj. Toda ali je iskrenost nekaj slabega? Ponavadi namreč slabo novico poveš s predpono “iskreno ti povem”. Npr. “iskreno ti povem, da ti te hlače ne pašejo”.

Od prijateljev torej pričakujemo, da bodo iskreni. Iskrenost pomeni, da nam povejo dejstva, kakršna so, tudi če nam niso najbolj všeč.

• “Omaka za špagete ti ni uspela.”
• “Ne vemo, kdaj ti bomo dobavili miško.”
• “Do sodelavcev se obnašaš nespoštljivo.”
• “Plače ti ne morem dvigniti.”

Iskrenost včasih boli, toda na dolgi rok se bolj izplača. Pravi prijatelj pa bo poskrbel, da bo tudi iskrena beseda manj zabolela, zato bo dodal:

• “… ampak špageti so pa super, naslednjič le manj popra v omaki.”
• “… ampak ti ponudimo dodaten popust, če si izbereš eno miško iz zaloge.”
• “… morda ne razumejo tvojega smisla za humor, zato premisli preden izrečeš tako šalo.”
• “… ker moram ohranjati ravnovesje plač v podjetju, lahko pa ti ponudim dodaten dan dopusta in dodatno izobraževanje.”

Razlika med grobo resnicoljubnostjo in prijateljsko iskrenostjo je torej v tem, da naslovniku sporočila predstaviš celotno situacijo. Da razume zakaj je tako, hkrati pa mu pomagaš s kakšno alternativo, rešitvijo.

Korporativna iskrenost v tem smislu je sposobnost povedati dejstva brez zadržkov, vendar biti dovolj človeški, da znaš predstaviti zakaj je do situacije prišlo. Ne mislim na iskanje izgovorov in prelaganje krivde, temveč na sposobnost reči, “Sorry, zajebali smo, ker nismo poskrbeli za nadzor licenc varnostnikov. Varnostno službo smo zamenjali, prejšnjo smo prijavili policiji, klub bo v znak spoštovanja do žrtve ta vikend zaprt, družini pa bomo pomagali s 1.000 EUR.” No, samo en izmišljen primer.

Po silnih in burnih reakcijah, ki so sledile naši “recolucionarni” napovedi novega tiskanega medija, je zdaj situacija nekoliko bolj jasna. Uspešno smo prenovili in nadgradili spletni agregat Blogorola, kateremu smo predvsem dodali značilnosti skupnosti in družbene mreže. Po nekaj porodnih krčih (hja, tudi pri rojstvu drugega otroka bolečina ni bistveno manjša) se je izkazalo, da smo naredili nekaj potez v pravo smer.

Blogorola zdaj tudi po funkcijah spletnega portala postaja skupnost blogerjev, kjer lahko blogerji vzpostavljamo svoje osebne profile, hkrati pa s pomočjo dodajanja so-blogerjev v MojRoll uporabljamo prve značilnosti družbene mreže (social network) Blogorola. Da je bil to korak v pravo smer dokazujejo številni uporabniki in blogerji, ki so si ustvarili svoj profil, veliko pohval, ki smo jih bili deležni, pa tudi podvojen obisk portala.

Na časopisni fronti smo se skušali dokazati z nulto in seveda prvo uradno številko novega brezplačnega tednika Blogorola. Ko sem listal nulto številko sem šele dobil pravi občutek, da delamo nekaj res velikega, izdelek, ki je sexy, berljiv, zabaven. Prva številka je odpravila večino pomanjkljivosti nulte številke in pokazala, da imamo dober model. Upam da se boste strinjali, da je Blogorola zanimivo branje, da je vizualno sveža in atraktivna, da je izpolnila zastavljen cilj, narediti povzetek dogajanja v blogosferi. Da je koncept edinstven na svetu pa itak že vemo.

Ciljna publika?

Ena izmed tistih redkih kritik oz. bolje pripomb, ki smo jo slišali v teh dneh, je bila, da “se ne počutim, da sem ciljna skupina tega časopisa”. Ko sem to slišal dvakrat, trikrat iz ust obiskovalcev SEMPLa sem si mislil, ja, sigurno, vsem ne more biti pisana na kožo.

Potem pa je Marko v okviru okrogle mize na SEMPLu skušal odgovoriti na vprašanje, kdo je ciljna skupina. Ker ni dal jasnega in kratkega odgovora v stilu “moški od 20 do 29 let” je bilo v dvorani čutiti nekoliko začudenja. Zadeva je v moji glavi doživela vrhunec, ko sva po omenjeni okrogli mizi z Markom ravno nekaj debatirala in se je mimo sprehodila neka gospa (sem prepričan da stari maček oglaševalskega in/ali medijskega biznisa) in pripomnila, da to si pa ne more predstavljat, da se gremo izdajat medij, brez da bi imeli trdno določeno ciljno skupino.

Po njeni pripombi sem si rekel, pa, a je res z nami nekaj narobe? Medij brez ciljne skupine?! A to sploh gre?

No, že čez sekundo mi je bilo jasno, da z nami verjetno ni nič pretirano narobe. Gre za tipično zastarelo razmišljanje o medijih in načinu oglaševanja v medijih. Gre točno za takšno razmišljanje, katerega je skušal letošnji SEMPL problematizirati (ali jim je uspelo ali ne, težko sodim, saj sem bil prisoten le na samem zaključku). Gre za razmišljanje oglaševalcev, oziroma medijskih planerjev in medijskih zakupnikov, ki delujejo v imenu oglaševalcev. Ti iščejo mesto, kjer bi lahko svoje sporočilo posredovali ljudem, za katere želijo, da ga slišijo. Ti ljudje so oglaševalčeva ciljna skupina. To je skupina, ki si jo je oglaševalec izbral, da sliši njegovo sporočilo. To je torej skupina, ki naj bi, po izboru in želji oglaševalca, uporabljala njegov izdelek ali storitev.

Kdo koga izbere?

Čutite v čem je tu problem? Problem je v tem, da si oglaševalci izbirajo, kdo naj bodo uporabniki njihovega izdelka. Ampak, dragi moji, ta način razmišljanja čimprej pozabite, če želite začeti komunicirati na spletu. Na spletu je naloga podjetja (ponudnika, oglaševalca), da svojo spletno prisotnost ali spletno komunikacijsko strategijo zasnuje tako, da si bo lahko čimveč različnih tipov uporabnikov poiskalo informacije, ki jh zanimajo. Gre torej za to, da objaviš vse informacije, obiskovalec pa si sam izbere, kar ga zanima. V tem primeru je naloga “oglaševalca” to, da obiskovalcu čimbolj poenostavi dostop do želenih informacij.

Na webu smo to ugotovili že pred leti. Takrat je postalo jasno, da spletna stran ne more biti prostor, kjer na prvi strani visi fotografija in nagovor direktorja, ki pošilja obiskovalcem neko sporočilo. Spletna stran ne more biti mesto za “push” način komunikacije. Obiskovalca ne moreš posiliti s svojim sporočilom, tako kot to narediš med time-out-om napete končnice košarkarske tekme. Tisti, ki se ukvarjamo s spletom (”novim medijem”), vemo to že precej časa. Tisti, ki se ukvarjajo s starimi mediji, tega več kot očitno še ne razumejo.

Temu načinu razmišljanja so se prilagodili tudi mediji. Medij si “izbere” ciljno publiko. Torej napiše kdo naj bi bili ljudje, ki bodo medij spremljali, potem pa si na podlagi teh informacij njihov medij za oglaševanje izberejo medijski planerji. In tako je oglaševalec zadovoljen, saj vendarle oglašuje svoji (izbrani) ciljni publiki…

Medij za vse

No, kakorkoli že, upam da sem dovolj jasno povedal, da to ni način, na katerega delamo projekt Blogorola. Glede na to, da je časopis namenjen popularizaciji oz. “osveščanju” najširše populacije o blogih in da je vsebina časopisa nekakšno ogledalo dogajanja v blogosferi (”zrcalo tedna”), si zares ne moremo privoščiti, da bi si ciljno publiko kar tako izbrali. Mi bomo ustvarjali časopis, ki hoče biti zaključena celota, berljiv povzetek vsebin, ki jih državljani objavljamo na spletu v obliki blogov.

Seveda bomo s pomočjo tržnih raziskav skušali ugotoviti stanje, torej kdo bere naš časopis, ne mečemo pa si peska v oči, da si lahko kar sami izberemo, kdo bo te vsebine spremljal. Spremljal jih bo kdor bo hotel. In v tem mediju bo oglaševal kdor bo hotel. Kdor bo hotel komunicirati z našimi bralci. Kdor bo zaupal, da mu komuniciranje z našimi bralci lahko dvigne ugled. Kdor bo spoštoval in cenil naše bralce. Kdor bo, konec koncev, imel jajca biti prvi in oglaševati v tem novem mediju. Tem “oglaševalcem 2.0″ pravi Marko “ugledovalci“.

O podobnem razkoraku v razmišljanju o načinu oglaševanja sem nazadnje razmišljal ob Microsoftovem nakupu dela Facebooka in tem, kako se namerava oglaševanja lotiti Microsoft ter kako Google.

Odklepanje

Kar sledi je (sem prepričan) skrajno ilegalno in prezira vredno dejanje, zato ne ponavljajte tega doma :P

Skratka, iPhone moramo najprej odkleniti, to pa poteka v dveh korakih: odkleniti ga toliko, da ga lahko uporabljamo brez aktivacije AT&T naročnine, nato pa odkleniti toliko, da lahko v njem uporabljamo drugo SIM kartico. Postopek je zdaj že zelo enostaven in vzame le nekaj minut. Odlično je opisan na strani Unlock the iPhone. To je nekako četrta varianta odklepa, ki ne zahteva odpiranja aparata, lotanja, vtipkavanja šifer ipd. Le wi-fi povezava je potrebna.

Po odklepu in nadgradnji je telefon opremljen s firmwarom 1.1.1 (zunaj je že 1.1.2, ampak še nisem zasledil da bi bila nadgradnja zanesljiva) in deluje v kateremkoli omrežju. Zdaj ga lahko tudi brez težav sinhronizirate z iTunes, vendar ne dovolit upgrade na firmware 1.1.2.

Nastavitve, finte

Za normalno uporabo je potreben vsaj še en mali hack. iPhone pozna telefonske številke le v ameriškem formatu, zato mojih številk, ki jih imam v imeniku zapisane v obliki +38640xxxxxx (zato da mi v tujini normalno prikaže klicatelja), ni prepoznal. Torej iPhone ne razume da je 040 ali +38640 v bistvu ista stvar.

Rešitev je popravek paketa AppSupport, ki ga najdete tukaj. Datoteko morate nekako posneti na iPhone, pri čemer večina predlaga SFTP povezavo na iPhone, vendar to meni ni uspelo. Zato sem si zagotovil programček iFuntastic (download link), s katerim lahko datoteko presnamete na iPhone, hkrati pa naredite še kakšen manjši popravek, npr. spremenite vrstni red ikon na “desktopu” ipd. Po tem popravku, bo telefon normalno prepoznal telefonske številke tudi v tem “mednarodnem” formatu, je pa to zagotovo eden od popravkov, ki jih bo Apple kmalu zagotovil sam. Mogoče je celo že v firmwaru 1.1.2, glede na to, da je izšel ravno okoli iPhonovega launcha v Evropi.

Težave?

Ja, seveda jih ne manjka, saj gre za ameriški produkt, ki napada Evropo, pa še to smo si ga ilegalno prilastili :) Npr. ena pomanjkljivost, s katero se resda še nisem nič ukvarjal, je to, da mi ne deluje Bluetooth. Ko želim poiskati naprave v bližini, kar išče in išče ni ničesar ne najde. Ampak kot rečeno, težavi nisem namenil niti 3 minute, zato je popravek zagotovo kje na spletu. Objavim, ko najdem.

Potem na primer to, da vgrajena budilka sicer ima snooze, vendar se ne vklopi sam po nekaj zvonjenjih. Snooze gumb moraš pritisniti sam. Ali pa to, da nikjer ne piše koliko časa bo še zdržala baterija… je le grafični indikator, kipa je dokaj nenatančen.

Skratka teh nekaj pomanjkljivosti kaže predvsem na to, da so iPhone delali iz računalnika, torej pomanjševali nekakšen prenosnik, ne pa delali iz obstoječih telefonov nekaj novega. To je sicer za nas uporabnike na začetku nadležno, saj so nam vzeli nekaj funkcij, katerih smo navajeni, po drugi strani se pa čuti da gre za “revolucijo”, torej nekaj novega. Drugačen pristop se čuti in to ni nič narobe. Pa še vse te pomanjkljivosti je možno urediti s softverskimi nadgradnjami, česar doslej uporabniki mobilnih telefonov nismo bili vajeni.

Zakaj pišem le o pomanjkljivostih? Zato ker nočem tukajle po blogu špricati s pohvalami, z naštevanjem stvari, ki so kul. Nočem ponavljati vseh, po spletu neštetokrat videnih, noro dobrih in
uporabnih funkcij. Želim vam povedati samo, da zadeva dela tudi pri nas in da ni nobenega razloga, zakaj si ga ne bi privoščili tudi vi :)

Pa še link na iPhone-slo forum, kjer lahko dobite še kakšne odgovore, izkušnje ipd.

Dobro leto je minilo od prve ideje za blogerski agregat in iskalnik, 8 mesecev in nekaj dni nazaj, pa smo lansirali projekt Blogorama, slovenska blog scena na enem mestu. Takrat sem zapisal:

[…] v Sloveniji manjka en res dober agregator blogov, ki bi blogerjem in še posebej širši javnosti omogočal pregled nad trenutno situacijo v blogosferi ter iskanje po bazi objav. Če namreč predpostavljamo, da so blogerji najbolj demokratična oblika novinarstva, naj bi ti search bo nekem blog agregatorju vrnil rezultate, ki so reprezentativni za ugotavljanje javnega mnenja o tej temi.

V tem odstavku je kar nekaj ključnih besed, okoli katerih se je vrtela zgodba Blogorame oz. Blogorole in na katerih temelji najnovejša nadgradnja online in offline Blogorole.

Blogerski agregat

Blogerski agregat oz. prostor, kjer se na enem mestu zbirajo objave vseh blogov, ki si želijo sodelovati v takšnem sistemu. Takšni agregati obstajajo predvsem za to, da olajšajo bralcem spremljanje blogov, blogerjem pa širijo krog bralcev.

Bralci si svoje najljubše bloge ponavadi dodajo v svoj RSS reader in so obveščeni o vsaki spremembi, toda to je le orodje za spremljanje ljudi, ki jih že poznaš. Kaj pa novi pisci, kaj pa blogerji, ki pišejo občasno in imajo včasih genialne prebliske. Če bereš le svoje RSS kanale jih ne boš opazil.

Blogerski agregat torej pomaga bralcem tako, da blogosfero skuša nekoliko urediti in klasificirati, olajšati branje in iskanje novih zornih kotov na izbrano tematiko. Blogerjem pa bi sodelovanje v agregatu moralo biti v interesu iz istega razloga, saj na ta način pridobivajo nove bralce, ki bodo postali najprej občasni bralci, nato pa morda tudi naročniki RSS kanala.

Širša javnost?

Ja, to je bil eden pomemnejših ciljev našega projekta od samega začetka. Slovenska blogosfera je namreč zaprta skupnost blogerjev, ki berejo druge bloge. Zelo malo je bralcev, ki niso blogerji, zelo malo je bralcev, ki niso komentatorji na blogih. Torej zelo malo je tipičnih konzumentov medijskih vsebin.

Naša predpostavka je bila, da sicer Slovenci približno vedo, kaj je blog, vendar le zelo približno. Večina pozna besedo blog iz resničnostnih šovov na POP TV, kjer so tekmovalci pisali nekakšne bloge, šlo pa je za pravi leksikonski pomen te besede - torej spletni dnevnik. In zato večina populacije bloge še vedno smatra kot nekakšne dnevniške zapise egotriparskih in eksibicionističnih posameznikov.

Mi smo želeli bloge približati širši populaciji, predvsem tako, da bi manj veščemu uporabniku omogočili enostaven in pregleden vstop v blogosfero. Tak portal, kjer bi si lahko temo za branje izbral iz menija ali jo našel prek iskalnika. Tako bi tudi široka javnost spoznala, da so blogerji lahko tudi kakovostni pisci, ne le nastopači.

Demokratično državljansko novinarstvo

To besedno zvezo sem uporabil še preden so se začele vse razprave o pritisku politike na medije, preden so na plano prišle umazane podrobnosti “domnevnih” poskusov politike, da bi si podredila vse večje medije. Omogočiti državljansko novinarstvo se nam je zdelo pomembno še preden je to postalo nujno.

Še vedno menim, da je bloganje vrhunec državljanskega novinarstva, saj je blogosfera edini “medij”, kjer lahko o eni temi najdeš toliko različnih mnenj, ki so objavljena brez vsebinskih omejitev, brez omejitev obsega, količine, brez cenzure, lekture ali česarkoli drugega, kar ni naravno. Blogosfera je medijska nudo-plaža. Vsak lahko pokaže svoje … no, lastnosti, in vsi smo enaki.

Na blogu lahko vsak pove kar si misli in skupnost bo na to odreagirala tako, kot je prav. Če je zinil neumnost ali povedal kaj moralno ali etično spornega, ga bo skupnost kaznovala na svoj način. In piscu je najhujša kazen to, da nima bralcev. Toda provokativni zapisi morajo biti, tudi če hodijo po črti ali stopijo kdaj čez njo. Brez tega bi vsi živeli v iluziji. Tako kot otrok, ki ga starši držijo doma, v sterilnem okolju in ima zato še celo življenje probleme z zdravjem in družbo. Otrok se mora igrati v blatu, jesti mravlje, se udariti ob gugalnico. To spada zraven.

Kaj prinaša nova Blogorola?

V projektu Blogorola še naprej uresničujemo zastavljene cilje. Želimo si, da bi Blogorola postala ogledalo blogosfere. Želimo si, da bi bila online Blogorola prava skupnost blogerjev in njihovih oboževalcev. Želimo si, da bi offline Blogorola približala bloge širšemu krogu bralcev in blogerjem prinesla več odziva na njihovo pisanje.

V blogosferi je toliko kakovostnih piscev, da se dela neznanska škoda, ker ti pisci nimajo publike. Toliko je strokovnjakov, talentov, mladih upov in nadebudnežev, ki ustvarjajo vsebino, ki jo bere premalo ljudi.

Blogerjem želimo dati bralce!

V sodelovanju z Večerom, ki se je doslej že izkazal za časopisno hišo naklonjeno blogom, smo zato zadnjih nekaj mesecev pripravljali projekt tiskanega časopisa, v katerem bomo objavljali najbolj zanimive prispevke. Časopis bo tednik, brezplačnik, izhajal bo na 32 straneh in v začetni nakladi 40.000 izvodov. To pomeni, da bomo krog bralcev, ki se je zdaj v slovenski blogosferi gibal okoli številke 10.000, z eno potezo povečali za 40- in več tisoč bralcev.

Moti me sicer, da se slovenski blogerji zelo obremenjujejo s tem, da želijo s svojim blogom zaslužiti, toda tudi to smo upoštevali pri našem projektu. Več o podrobnostih kasneje.

Zakaj me moti gonja za zaslužkom? Preprosto ne moremo se slovenski blogerji primerjati s tistimi v tujini, ki od različnih oglasnih sistemov vlečejo tisoče dolarjev na mesec in od tega živijo. Slovenija je premajhna in trg je premlad. Pa vseeno je prva stvar, ki jo naredi novopečeni bloger, ko odpre svoj blog to, da nanj obesi enega od oglasnih sistemov. Lepo vas prosim… najprej kaj napiši, najprej si naredi renome, privabi bralce in potem skušal od tega zaslužiti. Ne prodajaj pa svojega ugleda za tistih ubogih nekaj evrov na mesec.

Ugled je vse, kar bloger ima. In tako je prav. Mi bomo skušali blogerjem ta ugled še povečati in vas/nas narediti za pomembno medijsko silo.

Kdaj drugič pa tudi o novostih na Blogorolinem online portalu. Sneak-peek najdete pri Frasu.

Zagotovo obstaja razlaga

Ja, bogovi so padli na glavo. Ne ne, internetni balonček bo spet počil. OK, pravo vprašanje je, če bi bili vi pešajoči Microsoft, koliko bi plačali, da bi premagali Google v boju za najbolj vroč spletni portal ta hip. No, številka je zdaj znana, toda za njo se skriva mnogo več.

Facebook je že imel pogodbo z Microsoftom, po kateri je slednji serviral oglase na Facebooku na področju ZDA. Zdaj so to sodelovanje razširili na cel svet in ga podaljšali do leta 2011. Govorice o tem krogu financiranja (mislim da se gredo dokapitalizacijo) so krožile že nekaj časa, v igri je bilo 5 % Facebooka in številke so bile analogno višje. Glavni kandidat je bil Google.

Toda kot kaže je računica Googlu pokazala, da bi odkup Microsoftove pogodbe, kupnina za poslovni delež ter komercialni pogoji delitve prihodkov od oglaševanja predstavljali predrag nakup. V tem smislu je bila Microsoftova razširitev pogodbe zagotovo cenejša od cene, ki bi jo Google moral plačati za pridobitev Facebooka v svojo mrežo.

Gre torej za zmago Microsofta nad Googlom?

Sodeč po teh podatkih ne, saj Facebook ni nova Microsoftova pridobitev. V bistvu so se le ubranili pred Googlovim napadom. Toda vseeno je cena previsoka oz. pridobljeni delež premajhen, da bi šlo res samo za to.

Zagotovo gre za paketni posel, toda glavno vprašanje je, kaj je Microsoft dobil v paketu, pa nam ne povejo. So dobili vpogled v podatke o uporabnikih? So dobili vpogled v izvorno kodo portala in morda celo Facebook platforme? Morda pa kar pravico do nadaljnjega razvoja platforme?

Facebook may use information in your profile without identifying you as an individual to third parties. […] We believe this benefits you. You can know more about the world around you and, where there are advertisements, they’re more likely to be interesting to you. […] We may use information about you that we collect from other sources, including but not limited to newspapers and Internet sources such as blogs, instant messaging services, Facebook Platform developers and other users of Facebook, to supplement your profile.

Se v pogojih uporabe in izjavi o varovanju zasebnosti na Facebooku (citat zgoraj) skriva razlog, da je Microsoft zapravil toliko denarja za tako nepomemben delež? Ena od razlag je, da kot (so)lastnik Facebooka niso več tretja oseba in lahko prosto dostopajo do vseh podatkov o uporabnikih.

Microsoft bi lahko svoje kontekstualne oglase začelj ciljati glede na podatke v uporabnikovem profilu. V tem profilu pa najde tako osebne podatke, kot podatke o obnašanju (behavioural data), interesih ter vse druge podatke, ki jih uporabnik pušča kateri od več tisoč Facebook aplikacij (glasbeni in filmski interesi, obiskovanje dogodkov, klubov, koncertov, poslovne povezave, …). Toda ali mu to pomaga pri uspešnosti oglaševanja?

Kako učinkovito oglaševati modernemu potrošniku?

Morda je razlog, da se Google ni odločil za ponudbo tudi razhajanje v filozofiji, kako servirati oglase potrošnikom. To, kar lahko zdaj Facebook omogoči Microsoftu, bi lahko označili kot “push” oglaševanje. Torej: “hej, vemo da imaš rad odvetniške trilerje, zato kupi novo knjigo Johna Grishama“. - “Ampak jaz sem samo hotel preverit, če je kolega objavil kakšno novo fotko v svojem profilu!” Torej ne gre za oglaševanje v kontekstu strani, ki so jo ogleduješ, temveč za oglaševanje v kontekstu tega, kdo si, oz. kdo praviš da si.

Kontekstualno oglaševanje, takšno, ki naj bi ga podpiral tudi Google, pa se razvija v smeri zaznavanja tega, kdaj je uporabnik naklonjen sprejemanju oglasnega sporočila. Nekaj sem o tem govoril že v poročilu s FOWA. Seveda pa to ni lahka naloga. Morda je to nekoliko lažje za trgovca, ki lahko predvidi kdaj tekom obiska trgovine je kupec “ranljiv” za kakšen push. Na primer takoj po tem, ko je oddal naročilo in je dobre volje in zadovoljen s svojim nakupom, mu lahko ponudimo še kakšno malenkost in obstaja velika verjetnost, da jo bo dodal k naročilu.

Težje je to v pravem kontekstualnem oglaševanju, kjer je potrebno razbrati kontekst strani (ali iskalnega niza, če gre za oglaševanje na rezultatih iskanja) in presoditi ali gre za komercialno priložnost ali ne. Posledica neupoštevanja tega so neprimerni oglasi, npr. oglasi za plačilno kartico namenjeno voznikom, ki se pojavijo v članku o smrtni prometni nesreči Toše Proeskega. Zaznati je torej treba ali uporabnik išče splošne informacije, ali pa vsebina ki jo prebira oz. iskalni niz, ki ga je vpisal, vsebuje nek komercialni moment, komercialno priložnost.

Morda sistemu niti ni potrebno reagirati takoj. Morda je celo bolje če ne reagira takoj, temveč kontekst, v katerem prikaže oglas, poišče v uporabnikovi zgodovini. V profilu, ki ga uporabnik ni izpolnil sam, temveč v profilu, ki smo ga izdelali na podlagi njegovega obnašanja. Oglas za avto bo verjetno celo bolj učinkovit 15 minut ali en dan po tem, ko sem si ogledoval predstavitveno stran novega modela priljubljene znamke. Vsekakor pa ne v trenutku, ko je bral otragični prometni nesreči.

Logika je torej, da so ti podatki, ki jih potrošnik daje s svojimi dejanji (ali ne-dejanji), boljši in zanesljivejši ter še posebej uporabni, če jih znamo obdelovati v obliki kratkoročne zgodovine aktivnosti in znamo prepoznati komercialno priložnost. To pomeni vedeti “when to shut up”. To je user-friendly oglaševanje. To je nevsiljivo in dobrodošlo oglaševanje.

To je to, kar Facebookovo push oglaševanje ni. Facebook Flyers je obstoječi Facebookov sistem, ki ostaja izvzet iz posla z Microsoftom, omogoča pa da izdelaš letak (flyer) in ciljaš prejemnike, glede na starost, spol, kraj bivanja, interese… Torej tipično časopisno ali TV oglaševanje, kjer izbereš ciljno publiko in ji oglašuješ svoj izdelek, ker si ti želiš, da bi ta publika videla tvoj oglas. Ker ti misliš, da so oni primerni kupci tvojega oglasa. Vse se torej vrti okoli želja oglaševalcev, namesto da bi se vrtelo okoli želja potrošnikov.

Če je to vse, kar je Microsoft pridobil z astronomsko kupnino micro-small deleža v Facebooku, so bogovi res padli na glavo.

Seveda gre le za podatke o tem, koliko naročnikov vaš RSS kanal spremlja prek Googlovega Readerja, toda glede na to, da je tudi pri nas prav Reader eden najbolj popularnih RSS “bralnikov”, so podatki vsaj dovolj relevantni za nekakšno primerjavo.

Takole na hitro, malo na pamet, malo ob pomoči Blogoroline lestvice najbolj klikanih blogov, sem naredil eno lestvico bolj znanih slovenskih blogov in števila naročnikov:

1. Jonas - 326
2. Vest.si - 158
3. Had - 97
4. Žiga Turk - 66
5. Irena sirena - 59
6. sex - 52
7. Fetalij - 46
8. miss nymphee - 24
9. Bitchs(k)weet - 24
10. jaKa - 22

Seveda ne bi bilo higienično, če bi na lestvico postavil tudi samega sebe, sem pa kar presenečen nad podatki (še posebej če gledam ostale številke) - zato lep pozdrav mojim 66-im naročnikom ;-)

Pričakovati je bilo, da bodo na vrhu najbolj znani in najbolj aktivni blogerji, zanimivo pa je, da nekateri sicer brani blogerji niso tako zelo visoko. Na sploh se sprašujem, koliko ljudi ima v Google Readerju kakšne zelo aktivne blogerje, saj je težko prebrati vse, kar napišejo. Jaz imam npr. v Readerju raje kakšne manj aktivne blogerje, da vem kdaj so kaj objavili, za aktivne blogerje pa vem da bo vedno kaj novega. Njihov blog pogledam periodično, tako da vtipkam URL ali pa ko opazim kako novo objavo na Blogoroli, preverim še malo za nazaj, kaj se je dogajalo.

Kot rečeno, gre za podatke le iz Googlove mreže, torej bere podatke iz Google Reader-ja, iGoogle in Orkut-a (za nas precej obskuren Googlov social network, ki pa ima v Braziliji več milijonov uporabnikov). Predstavljate si lahko, da je ta novost zbudila precej pozornosti in požela tudi kakšno kritiko, zato je deležna nenehnih nadgradenj in popravkov, s katerimi Google skuša zagotoviti realne informacije.

Precej zanimiva pa je tudi informacija, da Readerjev agregator podatek o številu naročnikov pusti avtorju bloga vsakič, ko prebere njegov RSS feed. Podatek se pojavi v “User Agent” definiciji zahtevka:

User-Agent: Feedfetcher-Google; (+http://www.google.com/feedfetcher.html; 4 subscribers; feed-id=1794595805790851116)

Do podatka o številu naročnikov pridete v Google Readerju, če v levem meniju kliknete “Browse” in potem spodaj v “Search and browse” vtipkate nekaj ključnih besed. Število naročnikov se pojavi med rezultati iskanja.

Kako visoko ste pa vi? :)

Na kratko bom preletel predavanja, ki sem jih spremljal v Londonu in predstavil glavne poudarke delavnic, ki so potekale tretji dan konference. Predvsem sem se skušal fokusirati na rdečo nit, ki se je vlekla skozi celotno konferenco.

Rdečo nit bi lahko opisal nekako v stilu “vse kar delaš je marketing“. Vsak tekst na strani, vsak support mail, ki ga odgovoriš, vsak telefonski klic, vsak zaposleni, ki hodi po cesti z majico podjetja. Vse to je piar, vse je marketing, vse je odnos z uporabniki oz. naročniki.

Potrošniki smo vedno bolj zoprni, vedno bolj nam gredo na živce vdori v zasebnost, vedno bolj nas motijo oglasi in vse kar jim je podobno. Kako to upoštevati in narediti spletno aplikacijo, ki jo bodo uporabniki radi uporabljali?

Nekaj utrinkov s konference si lahko ogledate v live-blogging zapisu prvega in drugega dne konference, seveda pa tam veliko manjka. Na tole stran bom po predstavitvi v Kiberpipi dodal tudi prezentacijo (torej slide), vendar so tudi tam podatki zelo elementarni, zato vabljeni na Spletne urice, kjer se veselim kakšne zanimive debate.

UPDATE

Hvala vsem za obisk in druženje. Kot obljubljeno: prezetacija v PDF (2,2 MB).

Prvo predavanje smo preskočili in baje nismo ničesar zamudili, saj je bilo dolgočasno.

10:20

Predava Leah Culver, programerka in soustanoviteljica Pownce. Navaja nekaj dobrih in slabih praks pri razvoju spletnih aplikacij.

Fotka courtesy of ma.tija. Več fotk na njegovem blogu.

Glavni poudarki Leah:

• Pownce uporablja Django framework
• uporabljajo Amazonov S3
• ekipa je majhna in to jim ustreza
• ugotavljajo da so podatkovne baze ponavadi krivec za počasnost, zato je dobro namenjati pozornost načrtovanju in administraciji
• caching - v medpomnilnik dodajajo statične vsebine (CSS, JavaScript ipd.)
• queueing - dodajanje nalog, predvsem tistih, ki obremenjujejo bazo, v čakalno vrsto, kjer se izvajajo kasneje, ko sistem ni obremenjen
• indexing - indeksiranje podatkov, do katerih aplikacija pogosto dostopa
• izogni se kompleksnim funkcijam oz. resno premisli, če so nujno potrebne
• version control - predlaga SVN
• backup - če delaš na lokalnem računalniku (zelo verjetno, če uporabljaš version control) izdeluj varnostne kopije vseh podatkov
• beleži čim več podatkov o dogajanju na strani, ker bodo nekoč prišli prav, bodisi za analize, bodisiza profiliranje uporabnikov

11:30

Naslednji predavatelj je Dave Morin, vodja razvoja platforme Facebook, sicer pa nekdanji razvijalec kolaboracijskih orodij za Apple.

Facebook trenutno raste s hitrostjo 225.000 novih uporabnikov na dan, 50% uporabnikov se vrača na stran vsak dan, povprečno pa vsak uporabnik naloži 50 strani na dan.

V nadaljevanju je Dave predstavil Facebook platformo, način dela in kako omogoča integracijo aplikacij v Facebook. Tisti, ki vas zadeva zanima, si lahko več ogledate na Facebookovi developers strani.

Ko izdelate aplikacijo na Facebooku je naslednji korak lahko monetizacija, torej zaslužek. Facebook ponuja nekaj oglaševalskih mrež, katerim se lahko priključite v okviru Facebooka, med drugim tudi Google AdSense.

9:20

Začeli smo, trenutno na odru Om Malik (Mika Arringtona še čakamo), debata pa poteka o tem, kaj je prihodnost spletnih aplikacij.

Debata gre v smer, katere dejavnosti naj se lotijo startupi. Mike pravi, da je varna naložba v startup, ki se ukvarja z dejavnostjo, katere se je lotila kakšna velika korporacija. Kot primer je dal prodajo glasbe brez DRM (DRM-free), zdaj ko se je tega lotil Amazon.

Om pravi, da je pomembno, da imaš odprte oči in da hitro odreagiraš na priložnosti. Pomembno je, da izdelaš aplikacijo, ki bo delovala na čim več platformah, saj imaš s tem več priložnosti za uspeh. Torej aplikacija naj dela na Facebooku, na iPhone-u, G-phonu (ta naj bi bil le operacijski sistem, ne naprava).

10:20

Predavanja so ločena na Developer Track in Business Track. Odločil sem se za predavanje na Developer tracku, kjer Steve Saunders iz Yahoo-ja, kjer ima naziv Chief performance Yahoo, predstavlja nekaj nasvetov za boljše performanse spletnih strani.

Z raziskavami so na Yahooju ugotovili, da gre 80-90% časa nalaganja strani za t.i. “frontend” del, torej zadeve, ki se zgodijo po tem, ko web strežnik že posreduje HTML stran brskalniku. Iz tega sledi ugotovitev, da lahko porabiš več mesecev za optimizacijo backend dela, torej optimizacijo web strežnika, baze itd., in tudi če ti uspe prepoloviti ta čas, bo vpliv na celotno stran le 5- do 10-odstoten.

Če ti uspe izboljšati čas nalaganja v delu po tem, ko je web strežnik že opravil svoje in ko stran obdeluje brskalnik, pa imaš veliko večje možnosti za večjo izboljšavo hitrosti nalaganja cele strani. Ponavadi te spremembe vzamejo le nekaj ur ali dni in so tudi zato bolj optimalne.

Steve je predstavil pripomoček Yslow, Yahoojev dodatek k Firebug-u, ki pomaga analizirati spletno stran in daje nasvete glede izboljšanja hitrosti nalaganja. Upošteva Yahoojevih 14 pravil (tipa: CSS naj bo na vrhu, JavaScript naj bo na dnu ipd.) in poda oceno strani ter predloge za izboljšave.

11:30

Dion Almaer iz Ajaxiana predstavlja kako lahko z uporabo Ajaxa spletno aplikacijo uporabljamo tudi brez internetne povezave.

Vse se seveda vrti okoli Google Gears, ki je trenutno najbolj uporabljana (edina?) rešitev za dosego takšnih ciljev, Dion pa je prikazal nekaj primerov kako uporabljati Gears na različnih tipih aplikacij. Preveč tehnično, da bi lahko kaj konkretnega zapisal semle :).

Dion dela za Google, ki tudi tesno sodeluje z Mozillo, zato lahko napovejo, da bo Firefox v prihodnosti skušal ponujati funkcionalnosti off-line uporabe aplikacij, do takrat pa skuša Google z Gearsi ponujati rešitev za razvijalce, ki to potrebujejo.

Na vprašanje, kaj bo naslednja Googlova storitev, ki bo delovala na Gearsih, je Dion odgovoril skladno z Googlovo politiko - ne sme povedati, toda želijo si da bi delovale vse. Glede na to, da se je v prezentaciji veliko skliceval na Gmail, je verjetno to eden večjih projektov…

12:15

Naslednji predavatelj je Robin Christopherson, ki je svetovalec za “accessibility“, kar lahko opravlja zelo dobro, saj je slep. Prikazuje nekaj primerov slabe (npr. Amazon) in dobre prakse (npr. Gmail, Google Maps) pri prilagajanju strani in aplikacij za slepe.

Slepi dejansko brez težav lahko uporabljajo Gmail in Google Maps, believe it or not, ker je tako dobro prilagojeno. Največji problemi so pri navigaciji, saj strani ponavadi nimajo nobenega tekstovnega linka “skip to content”, s katerim bi lahko slepa oseba prekočila razne menije in prišla do vsebine. Pri Amazonu bi branje (v brskalniku, ki tekst bere, torej proizvaja audio) menija trajalo pol ure, preden bi prišel do vsebine. Na vsaki podstrani.

Nekaj več informacij na to temo in tudi brskalnik, namenjen slepim, najdete na AbilityNet.

15:30

Po kosilu sem se zaklepetal z Zemantovci, tako da sem zamudil predavanje Daniela Burke, ujel pa sem Matta Mullenwega, avtorja WordPressa. Matt je podal relativno nezanimivo prezentacijo kako deluje Wordpress.com, torej njihov hosted blog servis. Povedal pa je same znane zadeve: load balancing, multiple web servers, database replication… zeh. Edino kar je povedal zanimivega je bilo to, da po njegovem mnenju noben internetni projekt ne sme imeti svojih strežnikov. Njegov predlog je, da jih najemaš kot storitev pri velikem ponudniku infrastrukture in hardvera.

17:15

John Resig iz Mozille nam predstavlja stanje pri razvoju Firefoxa, predvsem v smislu off-line aplikacij in implementacije novih verzij JavaScripta.

Smer v kateri gredo z off-line web aplikacijami je, da bo uporabnik lahko neko spletno aplikacijo shranil na svoj računalnik, kjer se bo dejansko obnašala kot samostojna aplikacija, ki pa bo uporabljala Firefoxovo jedro za izris vsebine, obdelavo podatkov itd. S tem bodo aplikacije ločili od Firefoxa (predvsem zato, da aplikacija deluje neodvisno od Firefoxa in da počasno delovanje enega ne vpliva na drugega), delovanje aplikacije pa bo enako tako online, kot off-line, ker dela na enakem jedru.

Pri implementaciji novih verzij JavaScripta je največja težava to, da drugi brskalniki prepočasi implementirajo nove verzije in jih Firefox močno prehiteva. Računajo da bo Firefox verzije 3 nudil podporo za JavaScript 1.8, Firefox 4 pa bo verjetno že prinesel JavaScript 2.

John navaja številne novosti v JavaScript 2, ki jih bodo hard-core developerji zagotovo našli sami na internetu, mogoče ena najbolj zanimivih zadev je projekt Tamarin. Gre za “Virtual Machine“, ki ga je Mozilli podaril Adobe, namenjen pa bo izvajanju nove generacije JavaScripta. Izvedba projekta je razdeljena v tri dele: integracija v Firefox (ActionMonkey), v Internet Explorer (SreamingMonkey) in Python+Ruby (IronMonkey). Več informacij na Mozillini strani.

18:00

Kevin Rose, ustanovitelj digg ter soustanovitelj Revision3 in Pownce (vse v zadnjih treh letih), predstavlja svoj pogled na ustanavljanje internetnih start-upov in nekaj “do’s” in “dont’s”.

• ne sprejemaj investicij (venture, angel… karkoli) dokler projekt ne zrase v resen projekt, ko imaš boljša pogajalska izhodišča
• najemaj hardver, ne kupuj “brand name” strežnikov
• uporabljaj open source rešitve in storitve
• poenostavi proces registracije in takoj po registraciji ponudi možnost uvoza kontaktov iz različnih programov ter ponudi vprašalnik za mreženje (networking)
• tudi če imaš malo stran in ne pričakuješ veliko obiska, ne pozabi na “scaling”, torej kako aplikacija deluje pod povečanim obiskom (lahko doživiš t.i. “digg-effect” ali link iz kakšne druge velike strani)
• s skupnostjo komuniciraj odprto, najbolje preko bloga, pojasni svoje odločitve (eden od prejšnjih predavateljev je rekel “over-explain”) in če narediš nekaj narobe, priznaj

Dan se počasi bliža koncu, ostaja nam le še snemanje Diggnation-a v živo in FOWA party. Za dodatno ilustracijo dogajanja v foto obliki (za tiste, katerim je tekst dolgočasen) pa obiščite ma.tijev blog.

V Domenci si v bližnji prihodnosti silno želimo sodelovati z naslednjimi sodelavci:

1. razvijalec spletnih aplikacij - Izkušen programer za razvoj naprednih spletnih aplikacij, produktov, communityjev, social networkov, trgovin itd. Razvoj je v PHP, večinoma z MySQL.
2. junior razvijalec - Razvijalec na začetku svoje poti, brez izkušenj na velikih projektih, ki pa se želi učiti in pridobivati izkušnje z delom na manjših a zanimivih projektih, pomočjo pri velikih projektih in pri delu z izkušenimi razvijalci v ekipi Domence.
3. oblikovalec - Hišni oblikovalec za sodelovanje pri izdelavi grafičnih podob projektov, tiskovin, oglasov ter seveda spletnemu oblikovanju. Fino je, če ti informacijska arhitektura ni tuja, saj bomo pričakovali rešitve različnih problemov, s katerimi se spopadajo naši produkti oz. naši naročniki.
4. junior oblikovalec / izvedbeni oblikovalec - Oblikovalec na začetku svoje poti, brez veliko izkušenj na velikih projektih, ki ga zanima spletno oblikovanje, ima občutek za Web 2.0, želi pa si priložnost pokazati svoj talent in si pridobiti dragocene izkušnje. Oblikovanje spletnih projektov, grafičnih elementov, oglasov, mailingov ipd.

Obe junior mesti sta predvideni bodisi za študentsko delo ali redno zaposlitev, drugi dve poziciji pa sta redna zaposlitev za polni delovni čas.

Delo od doma?

Veliko tistih, ki mi pošljejo CV me sprašuje, kako je z delom od doma. Z delom od doma načeloma nimamo težav, vendar je treba vedeti nekaj pomembnih dejstev:

• delo od doma ni za vsakogar, saj zahteva močno disciplino, držanje dogovorov in ignoriranje distrakcij,
• delo od doma je lahko posebej velika ovira pri junior pozicijah, saj na ta način junior razvijalec ali oblikovalec ne more “vpijati” znanja, ki ga ima kolektiv in ki šviga po zraku med delovnim procesom,
• nasploh je delo v kolektivu zelo koristno, saj je komunikacija precej lažja in se rešitev kakšnega problema pojavi čisto slučajno,
• občasno delo od doma je vedno možno (npr. pri načrtovanju ali zaključevanju projekta, pri kakšnih posebnih zasebnih obveznostih…),
• pri nas se imamo tako fajn, da moraš delat v naših prostorih :)

Junior pozicije?

Te pozicije uvajamo, ker opažam da je zunaj kar nekaj mladih, sposobnih ljudi, ki bi želeli z nami sodelovati, pa še nimajo dovolj izkušenj, da bi jih lahko postavil ob bok našim obstoječim kadrom.

Tem ambicioznim in ukaželjnim ljudem želimo ponuditi možnost, da se izkažejo. Da se naučijo, pridobijo izkušnje in napredujejo na želeno mesto, brez da bi zato morali delati več let po različnih podjetij itd. Želimo jim odpreti vrata do naših izobraževalnih kapacitet, do zadev, ki jih ni mogoče srečati v šolah in na tečajih. Tako smo začeli tudi mi in se je obneslo.

Zanimivo?

Če te zanima, pošlji svoj CV na zaposlitev@domenca.si.

Več o tem kaj počnemo in kakšno je delovno okolje pa najdeš tudi na tem blogu v kategoriji Domenca.

Obiska so-blogerja in ministra, katerega resor jasno pokriva tudi dejavnost našega podjetja, smo bili izjemno veseli, še posebej ker smo bili v eminentni družbi podjetij Elan in (gorenjske gazele 2007) Seaway. Minister je to dejstvo pokomentiral v nam zelo ljubem tonu, češ da je tisti dan obiskal podjetje preteklosti, podjetje sedanjosti ter podjetje prihodnosti.

Za začetek je ministra zanimalo, kako za vraga nam je uspelo iz zakotnih Jesenic lansirati tako uspešno spletno trgovino in pripeljati mimovrste=) na nivo, kjer je zdaj. Postregel sem mu z nekaterimi informacijami o poslovanju mimovrste=) in predstavil našo vizijo razvoja - veliko vlagamo v razvoj softvera za spletno prodajo ter v kakovost storitve in se ne oziramo na to, kar počne konkurenca. Mi delamo na tem, da je naša trgovina vedna boljša in da izpolnjuje naša pričakovanja, ne le da je boljša od konkurence.

Že pred obiskom so nas iz urada ministra prosili za tri glavne točke okoli katerih naj bi se vrtel pogovor ob obisku in na katere se bo minister posebej pripravil. Posredovali smo naslednje točke:

1. Problematika pridobivanja ustreznih kadrov za tako specifično delo, tako s stališča regije v kateri se nahajamo, kot s stališča centralizacije dejavnosti v prestolnici.
2. Slovenija kot razvojni center Evrope - ali je to cilj, ki ga Slovenija želi doseči in kako država pri tem pomaga podjetjem?
3. Problem visoke obdavčitve dela, kot ovire pri hitrejšem razvoju podjetij.

Med obiskom, ki je zaradi natrpanega urnika vlade potekal v zelo hitrem tempu, smo se resda dotaknili vseh treh točk, seveda pa ni bilo dovolj časa, da bi se v problematiko poglobili in odkrili toplo vodo.

Tako je minister glede problema centralizacije izpostavil dejstvo, da je tudi večina naročnikov v Ljubljani in da problem centralizacije v naši branži verjetno izvira v splošni centralizaciji služb in gospodarstva v prestolnici. Jaz sem pritegnil še z nemobilnostjo slovenskih delavcev in mu razložil svojo teorijo o mladosti ustreznih kadrov in posledično pomankanju pravih vrednot pri izbiri zaposlitve.

Država naj bi slovenskim podjetjem pri rasti in tehnološkem razvoju pomagala predvsem z razpisi, ki pa so po naših dosedanjih izkušnjah bolj namenjeni nakupu strojne opreme, najraje celo strojem za proizvodnjo. V Domenci pogrešamo razpise, ki bi spodbujali razvoj lastnih softverskih produktov, kjer mi največ naredimo. Minister je pojasnil, da se na tem področju pripravlja sprememba zakonodaje, da pa je področje razvoja programskih rešitev veliko bolj ranljivo za kakšne zlorabe, kot resnici na ljubo enostaven nakup strojev.

Glede visoke obdavčitve dela me je minister le povprašal, kako smo odreagirali lani ob spremembi dohodninskih stopenj. Razložil sem mu, da je naš plačni sistem zastavljen tako, da predvideva bruto izhodiščno plačo, kar pomeni da se je zaradi ugodnejše davčne politike zvišalo neto izplačilo delavcem. Tu pa me je opozoril, da je takšno postopanje v nasprotju s cilji vlade o tej davčni spremembi, saj prihranek ni ostal v gospodarstvu, temveč je šel v žep delavcev. To pa ima za makroekonomsko posledico zvišanje inflacije, kateremu smo priča. Več denarja v žepih delavcev namreč pomeni več denarja za zapravljanje, to privede k višjim cenam (potrošniki smo pripravljeni plačati več, ker si lahko več privoščimo), višjim cenam pa se reče inflacija.

There you have it… sokrivec za inflacijo je tudi Domenca :) Seveda višja inflacija ni dobra niti za podjetje, saj moramo plače prilagoditi višjim življenjskim stroškom, kar pomeni, da nas bodo plače znova stale več. Zanimiv in docela zahrbten krog…

Kosilo, in s tem ministrov obisk, se je počasi približalo koncu, tako da bilo komaj še dovolj časa, da je Fras ministru omenil svoje masterplane, ki jih skupaj z Domenco naskakuje pri projektu Blogorola. Ministru smo podarili posodili tudi Blogorolino majčko in si obljubili, da se nismo videli zadnjič.

Kot je ugotovil že Fras je vladino obiskovanje regij zares odlična piarovska poteza, če pa je tem tudi kakšna dejanska vrednost za podjetja, s katerimi se srečajo ministri, pa bom poročal v prihodnosti.

FOWA postaja vedno večji dogodek, kjer se vsakič zberejo številni ustvarjalci spletnih aplikacij. Zato res postaja dogodek o prihodnosti spletnih aplikacij. Dogodek je razdeljen v dva glavna dela - konferenco in delavnice. Za tokratnjo izdajo so dodali še sejemski del, ki me zaenkrat ni pritegnil, mogoče pa bo vseeno zanimiv zaradi networkinga.

Konferenca je prirejena v obliki predavanj velikih imen iz velikih podjetij oz. na splošno ljudi, ki imajo veliko dobrega povedati o razvoju spleta. Na zadnji FOWA so tako navdušili tipi iz Last.FM, svoje videnje razvoja pa so predstavili še Mike Arrington iz TechCrunch, Kevin Rose iz digg in Pownce (tokrat bo baje v Londonu posnel tudi epizodo Diggnation) ter drugi bolj ali manj zanimivi govorci.

Tokrat je seznam predavateljev še daljši in še bolj zanimiv, nekaj predavateljev pa bodo še dodali. Vsekakor zanimiv program.

Že na zadnji FOWA, februarja letos, je ekipa Domence največ odnesla od delavnic, ki sledijo tretji dan dogodka. Tam predstavniki uspešnih podjetij oz. spletnih applikacij predstavijo konkretne predloge, težave in rešitve, do katerih so prišli. Torej “hands-on” delavnice na konkretnih primerih, konkretnih (uspešnih) aplikacij. Tudi tokrat je ponudba delavnic pestra.

Tale zapis gotovo izgleda kot nekakšen oglas, ampak ne gre za to, da bi imel od tega kakšno provizijo (je nimam). Gre samo za to, da smo mi imeli pozitivno izkušnj, naučili smo se nekaj novega, predvsem pa smo si odprli obzorja. In nenazadnje (verjetno celo najpomembnejše) - za nekaj dni se oddaljiš od delovnega okolja, ampak še vedno “delaš”, razmišljaš, brainstormaš. Motivacija in nove ideje kar brenčijo medtem ko pristajaš na letališču :)

Se vidimo v Londonu?

Disk crkne

Dobesedno crkne… prenosnika sem uporabljal na sestanku, ga zaprl, počakal da je šel v sleep in nesel 15 metrov do svoje pisarne. Odprem, da pogledam še maile in vse kar sem videl je bila vrteča mavrica (kot peščena ura na Windowsih). Računalnik sem ugasnil, misleč da se je obesila kakšna od odprtih aplikacij, a po ponovnem zagonu me je pričakal le siv ekran in nežno pokljanje iz ohišja, desno od trackpada, tam, kjer se nahaja trdi disk.

Po zagonu računalnika z inštalacijskega DVD-ja, mi je bilo hitro jasno, da je disk zares izdihnil, saj ga Disk Utility ni niti zaznal.

Olajšanje

Čudna beseda, olajšanje, ko gre za pokvarjen trdi disk na prenosnem računalniku :) Ampak olajšanje zato, ker sem ugotovil, da se mi je zadnji backup izvedel pred približno štrimi urami.

Za izdelavo backupov oz. varnostnih kopij mojega sistema skrbi odličen programček SuperDuper!, katerega sem nastavil tako, da mi vsak dan ob določeni uri, ko sem ponavadi v pisarni, na svojem delovnem mestu in s priključenim zunanjim diskom, poskuša narediti backup. Še več, SuperDuper! izdela kopijo celotnega sistema, vključno z vsemi sistemskimi nastavitvami, programi, “recently opened items” itd., kar je mogoče zaradi Mac OS X-ovih korenin v operacijskem sistemu oz. platformi Unix.

SuperDuper! izdela “bootable” kopijo sistema, torej lahko računalnik zaženemo tudi iz te kopije in ga uporabljamo celo brez diska v računalniku. Programček omogoča več načinov izdelave backupa, med katerimi velja omeniti predvsem “Smart update” in “Copy different files” - prvi izdeluje dejansko 1:1 kopijo trenutnega stanja (torej popravlja spremenjene datoteke in z zunanjega diska briše tiste, ki so bile izbrisane na prenosniku), drugi p