Uporabno oblikovanje - zemljevid podzemne železnice

Imam se za urbanega turista - zelo rad potujem v velemesta in se tam tudi zelo dobro in hitro znajdem. Všeč mi je potovanje s podzemno železnico, rad se sprehajam po ulicah velemest. Hitrost prilagajanja na mesto, torej kako hitro se znajdem, se neham obremenjevati s tem, kje sem in kam grem, ter začnem uživati v utripu mesta, in posledično moje navdušenje nad mestom je v veliki meri odvisno od zemljevidov.

Čeprav si potovanje ponavadi splaniram dovolj zgodaj (torej rezervacija leta in hotela) pa dejavnosti v mestu prepuščam toku dogodkov. Torej (večinoma) ne planiram kaj vse bom obiskal, raje se odločim impulzno, glede na situacijo. V to zgodbo sodi tudi navigacija po mestu, saj ponavadi ne kupujem kakšnih vodičev, če pa jih že, sem jih doslej še vsakič pozabil doma, zato sem se s tem nehal obremenjevati. Zemljevid mesta in podzemne ponavadi najdem na letališču ali na postaji podzemne, doslej je bil vedno zastonj in popolnoma zadošča.

Pa da preidem k poanti tega zapisa: večkrat sem se že v družbi navduševal nad zemljevidom londonske podzemne železnice in nasploh nad samim sistemom. Kupiš karto, se poljubno voziš znotraj sektorja in izstopiš, kjer ti paše. Ker je London staro mesto, so ulice zelo prepletene in se peš težko znajdeš, in ker postaje podzemne v vseh mestih sledijo ulicam, je posledično tudi zemljevid podzemne ponavadi en klobčič raznobarvnih vrvic. V Londonu ne, saj je zemljevid linij in postaj predstavljen logično in ne geografsko. Torej razdalje med postajami, smeri linij in podobne (za podzemno železnico) nepomembne geografske “lastnosti” niso točne. Seveda držijo podatki o smeri, vendar so npr. vsi ovinki prikazani le pod kotom 45 ali 90 stopinj. Tako se ustvari zelo pregleden in “obvladljiv” sistem.

Po drugi strani ima New York neverjetno enostaven sistem ulic (vsaj na Manhattnu), v katerem avenije z dvosmernim prometom potekajo vzdolžno in vzporedno po “otoku”, prečno pa jih pod pravim kotom sekajo enosmerne ulice (izmenično v vzhodno ali zahodno smer). Le čisto na jugu Manhattna so še stare zavite prepredene ulice. No, kljub temu enostavnemu sistemu, ki mu (ne tako zelo zvesto) skušajo slediti tudi linije podzemne, pa je zemljevid podzemne bolj kompleksen. Na eni črti so upodobljene tudi po tri (ali več?) različne linije, pri čisto vsaki postaji so potem dokaj težko berljive oznake vlakov, ki tam ustavljajo, skratka ne tako zelo enostavno.

Zadnjič pa sem na Signal vs. Noise blogu našel povezavo na študijo newyorškega zemljevida podzemne, ki jo je po vzoru londonskega zemljevida izdelal oblikovalec skupine Kick design. Razlika je najbolj očitna na prikazu celotne mreže…

… zanimiva pa je tudi primerjava legende.

Zemljevid na desni je veliko bolj pregleden, jasen, ne trpi preveč zaradi geografske nenatančnosti, saj to več kot dobro kompenzira s preglednostjo.

Vozil sem se tudi s pariškim Metrojem, dunajsko U-bahn, beograjsko podzemno, tudi po Münchnu in drugih nemških mestih, vendar le v tako velikem sistemu, kot sta London in New York pride oblikovanje zemljevida tako do izraza in lahko pomembno vpliva na “uporabniško izkušnjo” mesta in posledično na počutje turista. Verjetno sta tudi zaradi te enostavnosti navigacije prav London in New York moji najljubši mesti in se z veseljem vračam. Nikoli me ni strah da bi se izgubil, saj zemljevid podzemne več kot zadošča za popolno navigacijo.

0%

0%