Menim, da stvar ni tako grozna - kaj ni dovolj, da bo tistih 15% postalo podjetnikov, ostali bodo pa za te podjetnike pač delali? V končni fazi je to 1 proti 6 … En podjetnik in zanj šest zaposlenih …

Je pa morda problem v ambicijah ali vsaj željah … A tega v državi, ki je šele 20 let stara, morda niti ni za obsojati. Preveč je bilo “hitrih in predrznih podjetnikov”, ki so našponavali folk, od tod verjetno stigma. Kultura podjetništva morda res ni dovolj razvita oziroma ne projicira zdrave podobe podjetništva v javnosti?

In tudi na tem področju smo morda pač enostavno “majhni”, tako kot na medijskem in drugih področjih … Kjer se stvari zelo težko razmahnejo čez prag, ki zagotavlja ugodno žetev potenciala.

Torej - le še več ugibanj in vprašanj.

Ziheraštvo je hud problem, ampak problem je dostikrat tudi pri podjetnikih samih, ko pozabijo spodbujat podjetništvo v lastnem podjetju. Pogosto ga razumejo kot grožnjo za podjetje in konča se tako, da podjetni zaposleni postanejo konkurenca namesto poslovni partner.

In še. Ali je 15 % majhna številka? V primerjavi s čim se ti zdi to malo? Če pomisliš, da mora nekdo vendarle tudi delat za vse te podjetnike, je mogoče številka povsem okej. Mogoče je pa problem v kakovosti tistih, ki se za podjetništvo odločijo. Ogromno jih propade po prvem letu.

@damijan Mogoče sem kaj spregledal, ampak najprej se ne strinjaš, potem pa povzameš gornji članek. To, da te družba sili v ziher življnje in da ti svetujejo vse kaj drugega .. je ravno posledica slabega ugleda.

Interno podjetništvo, spodbujanje sprememb in izboljšav ter inovativnost pa so vredote, ki jih redko srečamo pri nas v podjetjih.

Recimo po novem imamo študenti z s.p.-ji obvezno tudi zdravstveno zavarovanje (poleg zavarovanja kot družinski član in študent), kar nanese 80€ na mesec brez drugih prispevkov. Hura za takšno spodbujanje k podjetništvu v teh časih. Vedno sem si želel pravice do bolniške (ki jo verjetno tako ali tako ne morem uveljavljat)!

Drugače pa je pri nas res problem v dojemanju podjetništva. Če si uspešen si baraba. Če nisi si “luzer”. Če si mlad si “sigurno iz bogate družine, da si to lahko privoščiš”.

Tako, da tudi ko se kdo končno opogumi in stopi na podjetniško pot slej ali prej najdeš ljudi, ki mečejo polena pod noge. Razlog za to si že sami poiščejo.

Osebno si zlahka predstavljam programerja-freelancerja, mizarja-freelancerja, avtomehanika-freelancerja, celo zobozdravnika-freelancerja, sila težko pa recimo bančnika-freelancerja ali managerja-freelancerja (kaj bo pa upravljal, revež?). Malo lažje si sicer predstavljam trgovca ali nepremičninskega agenta (recimo, da je to tudi delo za ekonomiste), ampak ti poklici pa se, verjamem, v primerjavi s prej omenjenima bančnikom ali managerjem slišijo res malo bolj low-level. Če si pa predstavljam malo podjetje ali celo freelancerja, ki se ukvarja samo s financami, pa mi je sploh takoj jasno, od kod nizek ugled. A se še spomnite Dadasa, recimo?

Skratka, tole o podjetništvu bi morali po mojem povprašati še kje drugje, na kakšnem faksu, kjer se ljudje šolajo za bolj podjetniško-inovativno naravnane poklice (nisem delal raziskave, ampak na mojem ljubem Oddelku za oblikovanje na ALUO s(m)o po mojem skoraj vsi vsaj potihem sanjali o svojem studiu ali vsaj o možnosti biti freelancer, pa tudi na kakem FRI-ju - pa še kje - bi veljalo povprašat).

Vprašajte koliko ljudi si želi imeti lastno delavnico na srednji lesarski šoli - stavim dobro kosilo, da več kot 15%.

Obstaja pa tudi drug tip podjetništva in to je, da imaš kot šolan ekonomist idejo (ali pa jo ima kdo, ki ga poznaš), ki jo potem udejaniš v podjetju. Za podjetje iščeš financiranje, pripraviš poslovni načrt in ga popelješ na trg. To naj bi si želeli študentje podjetništva - zakaj sicer študirajo to?

Moje mnenje je podobno Juretovi začetni misli, da:
“… nobeden nebi delal a vsi bi imeli ogronme količine denarja.”
Sam opažam, da je vedno več ljudi, ki imajo dokončane visoke šole / fakultete, vendar je njihovo znanje v praksi katastrofalno. Vedno bolj me skrbi, kaj bo počela moja generacija, ko bomo zrasli; vsi bomo najmanj magistri, vsi bomo znali na pamet vse knjige - kje pa se bo našel kdo, ki bo v praksi tudi kaj znal? in upal reskirati?

Razmišljanja, da so “privatniki” itak smo lopovi, kot si napisal, se mi zdi, da ga je vedno manj. Po eni strani tako mnenje ostaja zaradi posameznih osebkov, ki ne znajo pravilno ravnati s svojimi podjetji in zato njihove zgodbe pridejo v javnost. Po drugi strani pa se to mnenje izgublja, ker ima vsaj en oče mojih prijateljev podjetje (s.p. seveda) in nam (dijakom, študentom) ponuja delo v poletnih mesecih.

Moje mnenje je, da si študentje ne želijo biti podjetniki iz razlogov:
Ne želijo reskirati, vložiti svojega denarja in skupaj s prijatelji odpreti podjetja, ker je znano, da podjetje v prvih nekaj mesecih sigurno ne prinese 100 % dobička,
Nimajo začetnega kapitala, ker v Sloveniji (še) ni razvit konkreten sistem poslovnih angelov, ki bi pomagali pri ustanavljanju podjetij.

Ravno zadnji razlog tudi meni predstavlja največji problem, zaradi katerega še vedno ostajam na napotnicah. Če bi dobil zadostno količino kapitala bi se takoj podal v podjetniške vode, saj je ideja, ki jo že dalj časa gojim v glavi dokaj zanimiva za naš trg.

Po drugi strani pa - zakaj bi odpirali s.p., se ukvarjali z birokracijo, če pa lahko delamo preko napotnic (in se pač vpišemo na še en faks, zato da imamo status)?

Tudi tistih 15%, ki si zelo močno želi ustanoviti podjetje in zagnati neko potencialno dobičkonosno dejavnost, tega ne more storiti, ker nima kje dobiti (dovolj poceni) denarja, da bi pokril razvoj prototipa oz. prvega produkta, pa naj bo ideja še tako vrhunska. Dobra ekipa verjetno ne more živeti od zraka več kot nekaj mesecev.

Dokler bo tako, bomo še vedno priča napol amaterskim poskusom, ki bodo izjemno težko motivirali ostale. Obstajajo sicer redke izjeme, kot so Domenca, Zemanta ali 3fs, ki pa so nastale iz znanja in trme ljudi in ne kot “poslovni načrti” ;)

Lahko pa gledamo na stvar tudi evolucijsko. Vecina ljudi je itak posnemovalcev, vodljivežev. In ti ne morejo biti podjetniki oz. so zelo tezko. Torej, podjetnike najdemo naceloma v druzbenem presezku, ki je pa vedno majhen.

Ja, stigma pa vsekakor je. You.go, kje je tvoj mercedes S? V tem smislu, ne?

Ob tem seveda puščam ob strani naložbeno politiko slovenskih investitorjev, ki je lahko da tudi drugačna ali bolj konzervativna kot zunaj, toda to ne spremeni dejstva, da je premalo zanimivih investicij.

@Andraz: Iz moje izkušnje je predvsem “ja, vi ki mate gazelo imate pa zdaj veliko denarja”. To je mešanje osnovnih pojmov.

Zanimiv je tisti detajl, da je odnos do podjetništva izrazito pozitiven, če je podjetnik kdo v družini. To samo kaže, da rabimo več takih izkušenj in govora o njih.

Po drugi strani se študentom na ekonomski fakulteti slabo pomaga oz. usmerja, sploh ne pri tehnoloških start-up projektih. Vprašaj koga na ekonomskem faksu če ve kje bi lahko dobil ekipo razvijalcev oz. na koga bi se lahko obrnil s podjetniško idejo, ki rabi razvoj določene tehnologije …

Dokler bo tako in ne bo nekega procesa in zgledov, ki bodo motivirali, bo stanje ostalo tako kot je - razen pri tistih, ki so že od malega videli, da podjetniško življenje niso samo rožice in so se pripravljeni čez vse te ovire prebiti sami.

@Andraz: a Porscheja še nisi kupil? :)

Jaz še vedno verjamem, da večina podjetij (še posebej v Sloveniji) brez težav lahko začne na no-budget ali 3F financiranju (family, friends, fools). Tiste, ki potrebujejo večje financiranje pa ga lahko brez težav dobijo. Če ciljajo v tujino, pa so viri tudi vedno bolj odprti.

Na mojo veliko žalost pa je zelo podobna situacija tudi na “našem” področju v računalništvo & informatiki. Študenti, ki bi radi od študija dejansko kaj uporabnega odnesli enostavno nimamo teh pogojev oz. za kaj takega sploh nismo primerno vzpodbujeni…

Lansko leto sem bil na okrogli mizi “Gibanje znanost mladini - Prenos naravoslovno-tehnoloških znanj na mlade talente” in sem videl, da je situacija po celotni Sloveniji enaka kot pri nas v Mariboru.

Šolski sistem je torej zagotovo problem. Drugi problem pa je v ljudeh/študentih samih. O tem pa je lepo že Andraž napisal zgoraj.

lp

Po mojem mnenju bi morali spodbujat podjetništvo predvsem na naravoslovnih smereh, ker tej lahko nekaj ustvarijo in prodajo, družboslovci pa ponavadi (tisti, ki se ne angažirajo tudi na drugih področjih - naravoslovnih?) mešajo denar.

Družba in država je bogatejša samo če denar priteka iz tujine, kar pa je v večini s podjetji, ki nekaj izdelujejo, ne pa preprodajajo.