Ob tem je potrebno seveda kar na začetku povedati, da nisem ekonomist in da o teh vprašanjih nisem ravno najbolje poučen, a če sem pravilno razumel Wikipedio, kjer sem pravkar preveril pojem “inflation”, je inflacija “povečanje porabe denarja, ki ni usklajena z (normalno) rastjo, na katero bi vplivala ekonomska rast.”

Inflacija je torej pojav, ki predstavlja neko “nenormalno” rast porabe denarja, ki nima neke realne podlage v realnosti. Če torej jaz kot posameznik začnem zapravljati več, kot raste moja plača, sem v inflaciji.

Razlogi, zakaj začnem preveč zapravljati, so lahko seveda različni. Lahko sem preprosto nerealen in zapravljam več, kot bi smel. Lahko pa začnem zapravljati več, ker so se - kar se je pravkar zgodilo pri nas - preprosto moje osnovne življenske potrebe tako podražile, da za zagotavljanje istega življenskega statusa začnem zapravljati več, kot sem v preteklosti. Tu seveda “zapravljanje” seveda nima več pravega pomena, ampak bi bilo ustrezneje govoriti o “trošenju”.

Kakor koli že, eden izmed vzrokov za povečanje inflacije je definitivno podražitev cen. Do podražitev - spet - lahko pride zaradi različnih razlogov. Ali so se podražile surovine, ali stroški distribucije, ali so se trgovci odločili zvišati marže, ali je trg monopolističen in to preprosto “lahko” naredi, ali je trg reguliran ali ne, kakšna je stopnja njegove konkurenčnosti ipd.

Analiza stanja verjetno lahko poda odgovore, kateri izmed dejavnikov so realno obstajali in delovali na inflacijo v nekem trenutku in kateri ne. Če recimo ugotovimo, da se v nekem obdobju surovine niso podražile, lahko ta element izključimo. Če ugotovimo, da se je bistveno podražila nafta in vplivala na stroške distribucije, potem lahko konstatiramo, da je inflaciji verjetno botroval tale faktor. In tako naprej.

Če so, recimo, krivi trgovci, ki so - pač zato, ker lahko - dvignili svojo maržo, se nam lahko začnejo porajati vprašanja o regulaciji - zakaj, kako in kaj (trgovci) smejo in česa ne?

Kakorkoli že, predstavljam si, da se lahko iz tega naredi kar eno lepo analizo in se potem na podlagi detektiranih vzrokov za inflacijo začnejo izvajati neki ukrepi, ki bi te vzroke minimalizirali.

Povsem nerazumljiva pa mi je teza, da se je inflacija zgodila zaradi povečanja plač v gospodarstvu. Namreč - verjamem, da je teoretično možno, da začnemo potrošniki več zapravljati, ker dobivamo več denarja in s tem povzročimo cel proces odziva trga (večanje marž ipd.), kar vzpodbudi večanje cen osnovnih dobrin (na podlagi katerih se meri inflacijska stopnja).

A takšno razmišljanje je cinično. Problematizira namreč eno izmed ključnih “vrednot” naših želja po razvoju, napredku in deželi večje blaginje. Hej, želimo večje plače! Pri čemer želimo, da nam rastejo plače hitreje kot inflacija. Ker samo to realno pomeni, da se povečuje naša - recimo temu “ekonomska” - blaginja (s čimer namigujem, da se ne bo oglasil kak moralizator, da obstajajo seveda tudi druge kategorije blaginje, kot je na primer vsesplošna “sproščenost”, ki pa se jo seveda spet da doseči z ekonomsko kategorijo nakupa litra rdečega vina).

Naj preidem k pointu.

You.go - for fucks sake - ne poslušaj ministra!!! Še naprej povečuj plače v skladu z rastjo podjetja in zadovoljstvom investitorjev. Ne obremenjuj se z mislijo, da s tem - navidez dobrohotnim dejanjem - POVZROČAŠ inflacijo, ker to ne samo da ni res, ampak je celo parodija na to.

(tole je bil obupani medklic osebno vpletenega v tole plačno zgodbo)

Skratka. Vladno razlaganje tega pojava inflacije s pozivi ministra za finance, češ da naj ljudje pač manj zapravljajo (doh & WTF!), je naravnost katastrofalno in meni popolnoma nerazumljivo.

Seveda je povsem možno, da marsičesa v tejle inflacijski zgodbi ne razumem najbolje, a vseeno se mi tako na videz zdi, da po drugi strani tudi ne more biti tako uničujoče za nacionalno ekonomiko, če mi kot delavcu delodajalec vsake toliko časa malo poveča plačo, sploh če v istem času raste tudi podjetje in imajo od tega koristi tudi investitorji.

Evo enega mojega “ekonomskega momenta” :)

Še moj komentar, pa tudi nisem ekonomist…

Tudi moja ugotovitev, da je za inflacijo kriva Domenca oz. dvig plač, je napisana z dobršno mero cinizma. Seveda je nekaj logike v tem, da če podjetja brez razloga dvignejo plačo zaposlenim, imajo ti na voljo več denarja, zapravljajo več in se, zaradi spervertiranega trga, dvignejo cene. Nikakor pa “krivec” za nedavno znatno zvišanje inflacije ne morejo biti podjetja, ki niso izkoristila spremembe obdavčitve v svojo korist.

Sprememba obdavčitve je šla v smer spremembe dohodnine, to pa je davek na dohodek, ki ga plača zaposleni, ne podjetje. Podjetje plača vse sorte dajatev ter davek na plače, v imenu delavca pa še akontacijo dohodnine. Zato tudi vsakoletno napoved dohodnine odda vsak posameznik in razliko doplača ali dobi povrnjeno - čisto mimo delodajalca. Torej je sprememba obdavčitve dejansko vplivala na na delavce, ne na podjetja… Na podjetja bi vplivala sprememba davka na plače ali davka na dobiček.

Domenca in TI (podjetje, ki upravlja z mimovrste=)) sta vedno povečevala plače skladno s svojo rastjo in bosta to počela tudi v naprej. Tudi naš plačni sistem je namenoma oblikovan tako, da predvideva bruto plače, ker to predstavlja znesek, ki gre z računa podjetja. Koliko od tega plačamo akontacije ni naša stvar, zato plača *mora* biti nastavljena na bruto znesek. To je prav. Če ob enakem izplačilu delavcu ostane več na računu, je to super.

Ampak dohodnine je “le” za okoli 20% bruto zneska, delavec pa dobi izplačanih tudi do 50% manj bruto zneska. Tu je ta razlika, kjer bi lahko država naredila kaj koristnega tudi za podjetja.

Vir: Forbes (drugi graf in naprej)

Izjemno pa dvomim, da je v Sloveniji to glavni vzrok za trenutno povišano inflacijo. Sploh pa se mi zdi smešno (ali zelo žalostno), da lahko minister reče podjetju ki ima X (you.go pomagaj in povej koliko je X) zaposlenih, ki jih dobro plačuje in tudi zaradi tega ustvarja veliko dodano vrednost, da s tem pripomore k inflaciji. Od tistega kar so vaši zaposleni dobili se inflacija ne bi spremenila niti za en promil.

Vseeno čestitke Domenci, za obisk take ugledne druščine :)

Bistvo je v tem, da me je zanimalo, kako razmišlja nek lastnik firme - izkoristi možnost, da mu ostane nekaj več denarja za hitrejši razvoj ali pa zato, da ustrezneje nagradi zaposlene. Kar se inflacije tiče v vseh treh primerih kroži ista količna denarja, razlika je samo v tem, ali o njej odloča država, podjetnik ali zaposleni. Zato ob svojem razumevanju ekonomije ne bi mogel trditi, da bi s prerazporejanjem istega denarja generirali inflacijo.

Morda sem bil tudi malo hudičev advokat. Nekateri (nazadnje Cvikel v DZ) se namreč pritožujejo, da so se nekaterim znižali davki; ampak če z družbo znanja mislimo resno, potem jih kaže dobro plačati. Ker so zelo mobilni in nam bodo ušli.

Hec seveda razumemo, vsa dejstva in vse izjave pa obrnemo sebi v prid… Taki smo. Tudi če v blato potunkamo firmo preteklosti :)

Potem se bo situacija v Elanu uredila? Meni je tako žal inovativnih podjetij s kakovostnimi produkti, ki propadajo zaradi idiotskih razlogov, ponavadi mešanice osebnih zamer in politike. En podoben primer je tudi na Jesenicah - Juliana. Najboljša voda pod soncem, pa je že 2 leti sploh ne polnijo, ker sta se pač dva na mrtvo skregala.

Vse skupaj je tragikomično, saj se v mali državi vsak raje vtakne vate in ti dela probleme, ko vidi da si uspešen. Baje velja tudi pravilo, da če postaneš gazela imaš naslednji teden davčno inšpekcijo. Podoben primer je tudi zavračanje sodelovanja na lestvici najbogatejših - nihče se noče izpostavljati, namesto da bi ljudje to razumeli kot spodbudo, češ poglej kaj se da doseči. Če bomo tako ovirali razvoj in uspeh podjetij ter mižali pri korupciji, lahko idejo o razvojnem centru Evrope kar pozabimo.

Torej je bilo na podjetju da se odloči, ali bo to ugodnost preneslo na zaposlene ali razliko zadržalo zase in jo (morda) uporabilo za hitrejšo rast podjetja. Kar pa ima za posledico (lahko, če je podjetje kolikor toliko “normalno”) zvišanje plač na daljši rok.

Incentives so pa nekaj drugega kot tax cuts :) Kakšen “incentives sistem” imamo mi, sem tudi že opisoval v prejšnjih postih.

Ko so me vprašali, kaj pričakujem od njih, sem jim dejal da nič več kot strokovni “support” in svetovanje pri prijavi na kakšen razpis, pa so mi mrtvohladno odgovorili, da oni takšne pomoči ne nudijo.

Nato pa so me eno uro prepričevali, da če bi “malce” modificirali naš projekt, tako da bi zgledal kot kakšna akademska raziskava, bi se morda še nekako dalo “priti skoz”.

Skratka, po vsem skupaj nisem dobil pretirano optimističnega občutka, da bi se prijavljali na kakršen koli razpis.

@Tomaž: Že že, ampak višanje plač se ponavadi v praksi ne označuje kot incentive. Sploh ne, če k temu prispeva država :)

@jaKa: Morda imaš v celoti prav, pa vendarle ne želim kakšnega spopada tukaj med komentarji, zato bonton, indeed. Hvala za razumevanje :)

menim pač, da je minister pletel precej naivno zgodbo o inflaciji, kar bi od uglednega znanstvenika ne pričakoval. zapovrh se mi zdi, da po dobrih sto od vrstnikov recenziranih člankih in kupu ostalih objav nima ravno težav s sprejemanjem kritike - četudi je ta izražena z močnimi (ne pa žaljivimi) besedami.

tomaž, ti pa si vzemi svoj nasvet k srcu še sam.

1) javni razpisi

Ne vem na katerem ministrstvu ste se pozanimali glede sodelovanja vašega podjetja (od obstoječih sta v preteklosti razpisovala za namene sofinanciranja RR projektov Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo - zdaj pa so to predvsem Slovenski podjetniški sklad, Javna agencija za tehnološki razvoj). No tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost včasih razpiše kakšne aplikativne RR projekte - je pa res, da so ti bolj ”znanstveni” kot podjetniški.

No glede JR namenjenih sofinanciranju RR projektov - v okviru RR dela: res je, da se ne sofinancira projektov, ki so namenjeni komercialnemu namenu - ampak pozor to pomeni, da če vi razvijete neko zadevo in je v testni fazi, je to lahko predmet sofinanciranja. Komercialni namen je vsekakor v tem, da je končni cilj prodaja znanemu kupcu - no tukaj nastopi problem kaj smatrati kot testno fazo in kaj kot komercializacijo oziroma široko uporabo. Na področju IKT je zadeva precej ”raztegljiva”…Drugače pa vsekakor je cilj spodbujati in sofinancirati nekaj (proizvod/storitev), ki se proda in ne nekaj kar je samo sebi namen (študije take in drugačne)…

No da bo zadeva bolj razumljiva…če bi razvijali neko novo storitev kot je ta po kateri ste poznani (nakupovanje.net)…in bi obstajal javni razpis za sofinanciranje RR projektov - bi lahko dobili sofinancirano (tu je pomembno kaj v JR piše pod ”upravičeni stroški”) vaše RR (interno) razvojno delo, materialne stroške, amortizacijo (npr. če bi kupili nov server in JR ne bi med upravičene stroške štel investicij, bi lahko obračunali amortizacijo za uporabo novo kupljenega serverja).

Razvoj programov je v bistvu storitev - tukaj je razpon kaj je nujno potreben sestavni del neke storitve precej tricky zadeva - saj je včasih nakup npr. laptopa, ki je namenjen za izvajanje določene aktivnosti lahko nujno potrebni sestavni del storitve in ni investicija, enako velja za know how.

2) aktualni razpisi
Torej glede JR trenutno ima samo podjetniški sklad relativno zanimive odprte javne razpise http://www.podjetniskisklad.si/ :
- javni razpis za odobritev ugodnih neposrednih
kreditov za raziskovalno razvojne aktivnosti malim in srednje velikim podjetjem v letu 2007 - krediti za RR so najbrž manj zanimivi kot pa subvencije :)
- za sofinanciranje (neposredne subvencije) nakupa nove tehnološke opreme v letu 2007/2008 - no ta javni razpis sofinancira upravičene stroške:
– materialnih investicij, in sicer stroški
nakupa:
– novih strojev,
– nove strojne opreme in
– nematerialnih investicij in sicer stroški
nakupa:
– nove programske opreme,

Ste mnenja, da tale razpis ni zanimiv za vas?- bo pa verjetno kar precejšen naval nanj - vsaj zadnji dve leti je bilo tako.

3) Davčna zakonodaja
Glede spodbujanja RR v podjetjih - v novem zakonu o davku od dohodka pravnih oseb res ni več davčne olajšave za investicije v opremo, je pa za RR. No tu je še Uredba o regijski davčni olajšavi za RR - kot davčna oljašava je tu RR interno delo in storitve zunanjih izvajalcev. Ni pa kot davčna oljašava priznan nakup licenc…zakaj je temu tako bi najbolje tolmačili dacarji…

Razumljivo je seveda, da se davčne oljašave ne more uveljavljati za RR projekte, ki so dobili financiranje iz proračuna in/ali evropskih sredstev.

4) Prijava na JR in odnos zaposlenih na ministrstvu/agenciji/skladu do potencialnih prijaviteljev

Res je, da zaposleni na ministrstvu/skladu/agenciji ne smejo sodelovati pri pripravi prijave posameznega podjetja na javni razpis, je pa dolžan vodja javnega razpisa nuditi vse potrebne informacije glede javnega razpisa potencialnim interesentom. Obstaja kar nekaj svetovalnih podjetij, ki se ukvarjajo s pripravo ali svetovanjem podjetjem glede prijav na javne razpise - toda bolje je, če že, da se sami lotite prijave, saj svoje produkte in delo najbolje poznate, njih pa povprašate za kakšen nasvet (morda še bolje podjetja, ki so bila že uspešna na razpisih). Samo znano ime svetovalnega podjetja, ki vam pripravi prijavo, še ne pomeni garancije, da boste na JR tudi uspeli.

Pa še to: JR so res zafrknjeni oz. zahtevni (sploh tile iz evropskih sredstev)- zahtevajo določen čas in energijo…tako da je stvar vaše odločitve ali se tega lotiti ali ne..če že , se res splača potruditi pri prijavi, sicer je škoda energije…

Hja upam, da ste prišli do tule…now it’s the end…

-

Pri tem velja poudariti še to, da je večina izdelkov v košarici potrošniških in ne investicijskih. Tako je prerazporeditev denarja od podjetnikov/kapitalistov/investitorjev do zaposlenih/potrošnikov izjemno pomembna za inflacijo. Seveda lahko to tezo spodbijate s trditvijo, da lahko racionalni potrošnik tudi investira, vendar osebno menim, da velika večina slovenske populacije nima znanja oz. možnosti za investiranje.

no, jaz sem bil na Ministrstvu za visoko šolstvo in ni mi bilo všeč. Če se že bom(o) prijavljali na razpis, se hočemo pošteno in ne z nekimi bypassi, v smislu “če malo tam priredimo bi se še dalo nekako zmutiti”. Prav posebej me je zmotila tale klavzula o “komercialnosti”. Halo???!!! Kot da bi živel na sredi največjega socializma!!! Ne podpiramo komercialnih projektov… Zakaj že?! Ker škodijo državi? Ker ne prinašajo davkov? Ker ne ustvarjajo novih delovnih mest? Ker ne prispevajo k BDP-ju? Pa saj ne morem verjeti…

Na splošno so očitno v tejle državi razpisi dojeti ne kot oblika državne pomoči, ampak neka molzna krava, ki jo je potrebno čimbolj nategniti.

No, jaz se biznisa na ta način definitivno ne želim iti. Raje odmislim vse razpise in se grem “hard way”, energijo pa raje kot v iskanje razpisnih bypassov usmerjam tja, kjer lahko prodam stvari, ki jih počnem.

In tule je moment, na katerem bi se lahko za trenutek ustavili in se pogovorili z ministrom, kaj je za storiti. Ker razpisi bi morali biti razvojni, del nekih razvojnih inštrumentov, s katerimi bi vzpodbujali gospodarstvu k hitrejši rasti in razvoju, ne pa da so le-ti še zmeraj napisani za namene reševanja neproduktivnih panog in nakupov CNC stružnic. Kaj bomo? Država strojnih tehnikov na stružnicah ali država visokospecializiranih in visokotehnoloških podjetij?

No, tole je bil kolerični moment.

Se morem strinjati s tvojim komentarjem. Tudi sam imam velikokrat občutek, da država raje podpira bolnike na smrtni postelji namesto, da bi skrbela za perspektivna in inovativna podjetja…

Jamranje itak ne pomaga, zato grem delat.

Če zelo poenostavim. Opozicija teorijo inflacije, češ, vlada preveč troši, preveč je denarja naokoli, in to povzroča inflacijo. Pri samo 0.6% proračunskega primanjkljaja, pravijo, je teorija na trhlih nogah. Zadevi se menda reče demand-pull inflacija.

Vlada forsira teorijo, češ, Azija je pokupila hrano, hrane manjka, se je podražila na svetovnem trgu, pa imamo rast cen. Temu se reče cost-push inflacija.

Dokler se ne zmenijo med sabo jaz opozarjam na hangover inflation, ki nastane iz spirale večanja cen in potem plač, in zato cen, in zato plač … dokler jih je vse manj, ki tako plačo lahko tudi izplačajo.

Povprečni Američan misli, da je valuta celega sveta ameriški dolar, povprečni Slovenec pa danes pozna imena vseh treh najbolj znanih ekonomistov na svetu in zna v spanju našteti vsaj tri možne vzroke za nastanek inflacije.

Fell the difference? ;)

zdi se mi, da se vsaj Slovenski podjetniki radi ukvarjamo z obrobnimi in sekundarnimi zadevami posla, namesto da bi se bolj s primarnimi - produkti in storitvami. če se da od države ipd. še kaj potegniti, toliko bolje, sicer who cares. sam sem bi v eni od prejšnjih služb zraven pri kandidiranju za RR IT projekt v okviru EU sredstev in stvar je res zahtevna (lahko bereš tudi, bullshit in birokracija do konca in naprej). moja glavna izkušnja pa je bila ta, da majhna startup podjetja, ki bi res rabila tako pomoč, itak težko pridejo zraven, ker so premajhna oz. je strošek kandidiranja na razpisu (denar, čas, živci…) prevelik.

tako da, you.go, predvsem furaj svoj biznis, ker to očitno dobro znaš. btw. če tega slučajno še nisem nikoli rekel, tale blog je zakon!

Se strinjam s petrovo ugotovitvijo, da je kandidiranje za sredstva EU zahtevno - pri čemer je tu treba ločiti prijave, ki gredo direktno v Bruselj (npr. za 7 okvirni program) ali za prijave na javne razpise, ki jih objavljajo naša ministrstva/skladi/agencije.

O javnih razpisih in dodeljevanju proračunskih sredstev je bilo veliko rečeno, problem je bil predvsem na strani razpisovalca - da bi izbral dobre projekte in ustrezno preverjal namenskost porabe pri podjetjih ..tega včasih res ni bilo (kar je seveda napaka in odgovornost birokratov), se je pa tudi marsikakšno podjetje znašlo in za isto stvar dobilo denar na različnih razpisih. Zdaj je tega manj, tudi kontrole je več, včasih celo še preveč. Če poenostavim delo enega birokrata kontrolira 4 ali 5 drugih birokratov (domačih in pri evropskih sredstvih tudi tujih) - razpisi, način dodeljevanja, prijave, kontrola pri evropskih sredstvih so zahtevni. Zato verjamem, da se majhnemu podjetju ne da s tem ukvarjati - zahteva angažiranost ljudi, jemlje čas in denar, ko bi lahko počel kaj drugega (skrbel za redne posle) kot pa se ukvarjal s papirologijo, pa še rezultat na koncu ni gotov.

Pred kratkim sem se pogovarjala z nekom, ki dela v velikem in uspešnem slovenskem podjetju, pa je prav tako izpostavil vprašanje smotrnosti oziroma racionalnosti takega početja, to je prijavljanja na javne razpise…višina sredstev, ki so jih dobili, v primerjavi z letnim prometom, ki ga ustvarijo…zakaj se pravzaprav prijavljati? Ampak, če takole človek pomisli, če imam dober projekt in se potrudim pri prijavi, morda uspem, če se zadeve ne lotim pa bo dobil denar kdo drug….Vse te razprave o silnem denarju iz EU in številni seminarji na temo kako priti do evropskega denarja se slišijo mamljivo in tudi včasih morda nerazumljivo zakaj denar ostaja oziroma ga ne počrpamo, ampak pri vsem tem se ”hudič skriva v podrobnostih”…

Pa še o uspehu na razpisih v zadnjih letih (2004, 2005 in 2006) - uspevajo pretežno res samo dobra podjetja (razpisov za podjetja v težavah ali slaba podjetja praktično ni) - ta običjano izpolnjujejo pogoje - vsebina projektov pa: pri nekaterih je malce boljša in pri drugih malce slabša. Bluzerji in tisti, ki napihujejo svoje projekte zagotovo odpadejo. Pa še nekaj: pri evropskih sredstvih je tako, da se preverjajo doseženi cilji, ki jih podjetje napiše v prijavi, če jih ne doseže, se bo znalo zgoditi, da bo podjetje moralo vračati denar. Morda vam je poznan primer prijav kmetov za subvencije - tudi tu je en kup papirologije in po kontrolah revizorjev iz Bruslja in ugotovitvah, da so nekateri v prijavah napisali večjo površino kot so jo dejansko imeli, bodo morali nekateri kmetje preveč izplačane subvencije vračati…

Pa še glede financiranja start-up podjetij - res je, da ti najbolj potrebujejo denar in ga tudi najtežje dobijo. Obstajajo sicer razpisi (prav tako Podjetniškega sklada), ki so namenjeni ustanovitvi in začetku delovanja novega podjetja- ampak pogoj je, da je tako podjetje locirano v inkubatorju, tehnološkem parku…

Za tiste, ki bi potrebovali denar za podjetje in bi bilo le-to locirano izven inkubatorja, pa poceni denarja ni, poslovni angeli (bogati posamezniki, ki so pripravljeni investirati) in skladi tveganega kapitala so opcija, ki se pri nas trenutno malce bolj razvija…

Financiranje ustanovitve podjetja običajno izvedejo FFF - Family, Friends and Fools…

Slovenska razvojna strategija = FFF

Doh.

Tisto o plačah in inflaciji - žal drži - stvari se reče stroškovna inflacija in povzroča tudi inflacijske spirale. Vendar: če je produktivnost na nivoju podjetja v nekem obdobju zrasla - na dan z denarci za zaposlene. Načeloma je najbolj fer zalužena plača. Tukaj opozorilo: vsako podjetje ne povzroča stroškovne inflacije samo zato ker dvigne plačo, če jo le dvigne na podlagi večje produktivnosti,… inflacijsko spiralo (celo teoretično) lahko povzročajo SAMO dvigi plač v pdjetjih s padajočo produktivnostjo - z ali brez inflacije,.. toliko za mirni makroekonomski spanec :)- damn, feels good!

Ideja za ministra: obdavčiti neznanje! Osebno sem mnenja da je potrebno obdavčiti funkcionalno nepismenost, na ta način pridobiti maso davka, ki preveč obremenjuje plačo in ukrep ukiniti, ko se stopnja splošne funkcionalne pismenosti dvigne na tak nivo, da se bi dalo npr. odpraviti zakonsko podlago za necarinsko zaščito domačih uvoznikov - požiralcev dodanih vrednosti s tiskarskimi stroji za tiskanje slovenskih navodil - povzročiteljev drugega vala inflacije na podlagi pričakovane inflacije - o my guts im so good - skratka.

@Andreja: Očitno obvladaš to področje in v njem deluješ. Upam, da je res tako kot praviš, da se situacija izboljšuje in je izbor objektiven.
Jaz mislim, da je z javnimi razpisi tako, kot s spodbudami za starševstvo - če bi država dojela investicijo v starševstvo tako, da si s tem “kupi” davkoplačevalca in enako, da z investicijo v podjetje pridobi davkoplačevalca in za povrh še proizvajalca bruto družbenega proizvoda in gospodarske rasti, no v tem primeru bi nam bilo veliko lepše. Vsakršne ovire v teh dveh postopkih, se mi zdijo popolnoma idiotske in slabe za državo.

@jaKa in Žiga: Samo da sta OK, škoda bi mi bilo, če bi kdo nehal komentirat iz užaljenosti.
V tem makro- razmišljanju je zagotovo naloga stroke, da podjetja opozarja na posledice dejanj v primeru kakšnih sprememb gospodarskih kazalcev ipd. Naloga podjetnikov je, da delamo po svoji vesti in najboljših namenih in da skušamo svojim podjetjem zagotavljati rast. Z veseljem pa upoštevam kak nasvet izkušenejših ekonomistov, na podlagi katerega moja dejanja ne bi povzročala kakšnih težav nacionalnemu gospodarstvu…

Sicer pa Žiga, eno vprašanje: kako za vraga naj slovensko podjetje nastopa na globalnem trgu, če niti imena podjetja ne more izbrati takšnega, da bi bilo za širši trg primerno!? Danes naju je s Frasom odvetnik razočaral, da pač kakšnega Googla ali Microsofta v Sloveniji sploh ni možno registrirati. Lahko si pa Parazit d.o.o. I guess, samo da je slovenska beseda…

merilci produktivnosti: o tem nimam pojma, dod vr/št zaposlenih pa mi intuiitivno predstavlja dobro podlago za pribitek k plači na podlagi uspešnosti podjetja. Na individualni ravni pa so nujne kvantifikacije produktivnosti in v naprej dogovorjen stimulativni sistem nagrajevanja,… vendar se stvar sliši primernejša za kako preteklo obdobje. Npr. s tem ne stimuliraš inovatorjev, .. celo povzročiš izigravanje sistema, ljudje se namreč naučijo kaj je najboljše za njihov kazalnik, ki dviga individualno stimulacijo, namesto da bi “producirali”

IMHO: dodatek na uspešnost podjetja je cool, celo krepi pripadnost podjetju (ko je le-to uspešno-kar pa stilmulira management da je le kar se da tašno ves čas)

Individualno pa raje stimulirat “necenovno”. Sistemi za ravnanje z inovacijami so baje zelo dobro prodajani enterprise software moduli - . Samo kot varovalka: nekoga boš z individualno stimulacijo tako navrl, da ti bo po dveh letih izgorel, … kar govori v prid managementa organizacijske klime, vspodbujanja inovativnosti,… ne vem feelsgoodtoworkhereandmakeadifference ukrepi.

Za lepši odgovor rabi človek MBA, ekonomisti so slabi dajlaci nasvetov v the primerih, bolj primerni so managerji – ah crap pri nas je to vse nekam homogenizirano, vsaj na EF

Če mi daste dobro idejo, kako razlikovati med firmo, ki cika na svetovni trg in preproščino, ki bi jo nekdo skril za angleško fasado, sprožim postopek.

Obstoječi zakon namreč tega več kot očitno ne samo da ne verjame, ampak tudi ne dopušča. Namesto da bi se zakon ukvarjal z omogočanjem konkurenčnosti slovenskim podjetjem na globalnem trgu, se zakon - o kako domoljubno - odloči varovati kleni slovenski jezih pred grdimi tujkami ali še huje - pokvarjenimi anglizmi.

Ironično pa je, da takšni omejeni zakoni slovenskega jezika dejansko ne branijo, ampak ga delajo malega in nepriljubljenega, v funkcionalnem smislu na globalnem trgu pa - neuporabnega.

Odgovor na vaše vprašanje, dragi minister, pa je zelo enostaven - sploh ne potrebujete razlikovati. Čimbolj svoboden trg - oprostite mi zopet to ekonomiziranje debate - namreč sam poskrbi za inštrumente razlikovanja, s tem se državi res ni treba ukvarjati.

Če pa že želite opraviti kakšno domoljubno dejanje ohranjanja slovenskega jezika - prevedite kakšno razpisno dokumentacijo strukturnih skladov v slovenski jezik, da jih bo narod lažje razumel in da se bodo znali prijaviti na njih.

Je pa verjetno bolj težko kot podpirati butast zakon.

Polemike sem se lotil analitično. Vzel sem literarne tekste naših vrlih književnikov in iz njih potegnil vse neprevedene latinske, francoske in angleške izraze ter vse visokoleteče tujke, ki jih je v njihovih umetniških delih seveda kar mrgolelo, in jim ponižno predlagal, naj najprej pometejo pred svojim pragom, predno pametujejo o stvareh, o katerih se jim sanja ne.

Hočem reči, da imam svoj materni jezik zelo rad, ne maram pa dvoličnežev in butastih zakonov.

Sploh pa ni naloga države, da se odloča o tem, kaj je primerno in kaj ne kot ime. Naloga države je, da podjetju ponudi ustrezen servis za delovanje.