ce se ne bo yahoo zdruzil z microshitom, potem bo imel probleme.. tako yahoo, kot micro.. dejansko bo komurkoli tezko ustaviti pohod, ki si ga je zastavil google in ki presega vse meje pricakovanega..

Pri naših (IT oz. programerskih) podjetjih je podobno. Tehnične kadre prepogosto vržejo v razvoj, v programiranje, ekonomiste pa v vodstvo. Tako, “po defaultu”. Po mojih izkušnjah so bili najboljši produktni vodje oz. spodnji do srednji management tisti, ki so zrasli v stroki in to dopoljevali z managerskimi znanji.

Za biti uspešen top manager, moraš pa imeti še “tisto dodatno”. Tu pa ni važno, ali si ekonomist ali razvojnik. Da je to uspelo razvojnikoma s Stanforda, ni naključje. Povprečnež do Stanforda ne pride …

kar se pa tiče vprašanja ali Yahoo še lahko napade Google - po moje da. po moje lahko še marsikdo premaga Google, če mu uspe narediti boljši search. ker Google je res najboljši, ampak povprečnemu uporabniku še vedno servira veliko nerelevantnih podatkov.

Če jim uspe kdo pripraviti uspešno konkurenco na področju content-targeted oglaševanja, bo tudi Google prisiljen nameniti manj denarja v razvoj ostalih storitev in iskalnika. In tako bi lahko kdo pridobil konkurenčno prednost oz. si kupil čas, da razvije Google killer.

Če bodo samo gledali kako Google nenehno razvija nove in nove stvari, bodo vedno capljali zadaj. In dokler se Googlu na računu nabirajo milijarde gotovine, ki je nima kam dati, ga ni podjetja, ki bi jih lahko prehitelo po razvojni plati. Razvoj pač stane.

Sicer pa sem mnenja, da Yahoo+Microsoft ne moreta premagati Googlea čez noč, glede na navezo Microsoft+karkoli je pa skoraj vse mogoče, tako da puščam odprte možnosti. Bi bilo pa zanimivo, če bi Google kupil Yahoo :)

Zaposliti nekoga z dušo in srcem za internet in tehnologije.

Sorry, tukaj se gre za posameznega človeka, lahko si še tako dober ekonomist, ampak če boš znal samo teorijo in nič prakse sorry. Lahko si še tako dober programer ampak če se ne boš znal z komoerkoli pogovarjat in met odprt pogled si lahko le code monkey.

Nažalost (ali srečo?) se za kader ne sme gledat samo na (formalno) izobrazbo… Tuki prav pridejo reference…

@Anže: Google bi Yahoo lahko kupil skoraj že samo z gotovino, ki jo ima na računu :)

@Tody: Se razume, da mora biti nekdo, ki je zaljubljen v internet in razume tehnologijo. Zato je odgovor ne ekonomista (po duši ali izobrazbi), ker bo prehitro dal prednost zniževanju operativnih stroškov namesto povečevanju investicij v razvoj.

Ampak ko govorimo o ekonomistih in MBA-jevcih, težko govorimo o tistih, ki nimajo izobrazbe, imajo pa izkušnje in reference. Tak “ekonomist” je lahko vsak s.p., ki je skozi leta zrasel. Tak ekonomist sem jaz… Ampak jaz nisem ekonomist, jaz sem zaljubljenec v internet in tehnologijo. Da si pravi ekonomist pa moraš biti to tudi po izobrazbi.

Ok, potem imamo na drugi strani razvojnike. Ti povečini ekonomske izobrazbe nimajo, včasih je tudi ne želijo imeti. To so tisti razvojniki, ki ustrezajo terminu code monkeys oz. preprosto razvojniki s superior znanjem in jih posel ne zanima, ker so popolnoma fokusirani na razvoj. Ne z enimi ne z drugimi si pri vodenju podjetja ne moreš veliko pomagati. Vendar pa imaš tudi razvojnike, ki so obenem tudi podjetniki. Ti imajo nekako že prirojen občutek za posel in lahko hendlajo stvari dokaj kompetentno kot CEOji, ti so močni in z dodatnim pridobivanjem znanj, ki jih načeloma imajo ekonomisti, so lahko res top-of-the-top-quality management.

Vendar so se v preteklosti izkazali tako razvojniki kot tudi ekonomisti pri vodenju podjetja. Tako da v tem primeru univerzalnega odgovora ne moremo dati. Kaj torej ločuje dobre CEOje od povprečnih, tukaj so predvsem tri zadeve (poleg ostalih) :
- zelo dobro razumejo tehnologijo, njeno uporabnost, možnosti in razsežnosti (v npr. v web developmentu imajo možnosti za to oboji)
- obvladajo poslovne finance in računovodstvo (že res, da imaš za to specializirane ljudi v podjetju, vendar je v tem primeru to podobno kot pri razvoju, oz pri Semlu, ko je vozil svetovalce na sestanke)
- imajo softskillse (sposobnost motiviranja, retorika, pogajanja, itd. spet, tukaj imajo možnosti oboji, mogoče so v manjši prednosti ekonomisti)

Vseeno pa mislim, da je v tem primeru napačno govoriti o CEOju kot samo eni osebi. Dokler je firma majhna, lahko en hendla veliko stvari, ko zadeva zraste, jih mora bit več. In takrat rabiš un buzzword, ki ga vsi tako radi opevajo - team. Kot vemo, majo člani teama vsak svoje vloge, v katerih so najboljši. Isto mora bit pri vodstvu. CEO je res tisti responsible za vse, ampak zmeri mora met pa backup tehnologov in finančnikov. My choice za web development - CEO je oseba z močnimi poslovnimi znanji in softskillzi (ekonomist, če hočete), ki pa ima širok pregled nad tehnologijo in jo šteka, zraven daš CTOja, hardcore razvojnika s poslovnimi znanji, ki se dobr šteka s CEOjem in zravn še hardcore CFOja, ki se šteka z prejšnjima dvema. Vedno sem zagovarjal fokus in da naj vsak dela to, kar najboljš dela (pa tudi, da nas ekonomiste postavimo nekam:D)

Sicer pa se mi je kar milo storilo, ko sem bral tvoj drugi odstavek; trenutno namreč iščem tudi enega kakovostnega vodjo projektov oz. vodjo razvoja in quality assurance - torej razvojnika, ki ima občutek za podjetništvo, marketing in ima “soft skills” za komunikacijo znotraj podjetja in z zunanjimi naročniki. In je tudi neverjetno težka naloga…

Tudi sam sem se pogosto spraševal, če lahko nekdo, ki je “samo” ekonomist vodi firmo, če nima pojma o tem kaj ta firma dela in za koga. Morda sodi poklic “ekonomist” med tiste, kjer moraš nujno poznat še vsaj eno področje, da si lahko dober - kot npr. novinar, morda tudi prevajalec. Če je odnos do dela pravi se tisto kar pokrivaš naučiš sam, ker veš, da boš s tem pri svojem delu lahko boljši. Če dela in misli drugih ne spoštuješ potem postaneš Semel..

Pa če po zobeh vlačimo “ekonomiste” potem bi bilo verjetno smiselno zadevo malo omejiti - govorimo o managerjih, ne o računovodjah, finančnikih in drugih, ki jih producira moja predraga fakulteta…

Tudi jaz govorim o ekonomistih menedžmentske smeri - da se ne bom zameril kakšnemu drugemu študentu/diplomantu ekonomskega faksa :)

Če sem ekonomist to še ne pomeni da vidim samo stroške in vam bom ob prvi priliki zagrenil življenje, ukinil malce in podaljšal urnike,… to mate kr en stereotip (ne vsi se razume).

Je pa tko da iz ljubezni se dost naučiš ker se hočeš, na faksu ti pa dajo še kak pogled kako se stroški vrtijo, jih razumet, mogoče še kako zadevo več, kako zadevo vrjetno tudi premalo.

Medtem pa ko je pomoje razvijalcu težje gojit ljubezen do poslovanja in vodenja podjetja in imet strokovno izobrazbo FRI-ja…

FRY- trg je tak :) Šola toliko stane a še vsako leto so jo razprodal… V povprečju pa se vsako leto podraži za 200 eurov.

Poglejmo recimo še iz drugega vidika. Kje ljudje dobijo znanje in kaj producira šolski sistem oz. posamezna fakulteta.Torej ekonomija producira ekonomiste, FRI producira računalničarje, itd. Kakšen spekter znanja imajo ti ljudje? Na ekonomiji poleg teorije bolj malo prakse, poznavanja o (IT) tehnologijah (temu naj bi se še najbolj približala poslovna informatika) blizu ničle. FRI - ljudje znajo programirat, ekonomija pa je še zmer nekaj lebdečega in neoprijemljivega. Torej hitro pridemo do zaključka, da šolski sistem v nobenem primeru ne sproducira top management kadrov sam po sebi (no shit, Sherlock). V tem primeru govorim seveda o UL, katere študent sem. Iz taglavnih v slovenskem gospodarstvu vidimo, da so do svojih vodilnih položajev, katere opravljajo z odliko, prišli po zaslugi samoiniciativnega dodatnega izobraževanja na interdisciplinarnih področjih.

Kar vidimo v tem primeru, je, da če sam ne narediš tistega miselnega preskoka, ko vidiš, da samo eno še tako specializirano znanje ne bo dost, da boš na top pozicijah kompetenten, toneš v povprečju. Trik tuki je, da te dejansko noben ne brca v rit, da bi to naredil. Tstari, no ja, recmo do srednje šole, prfoksi…[vstavi smeh tukaj], po slovenski fovšiji je pa tvoja okolica itak še najbolj vesela, če ti gre slabš k njim. In tukaj si prepuščen sam sebi. Če temu primešaš še pomanjkanje samodiscipline pri večini ljudeh, dobiš veliko - povprečja. Na ta način je pomanjkanje top kadrov popolnoma razumljivo. O idejah, kako dobit te kadre, enkrat drugič, če koga zanima :)

Velikokrat delamo napako, ko vse primerjamo in gledamo z vidika največjih podjetij. To je sicer kul s stališča, želeti si več in napredovati do take velikosti ali še več.
A po drugi strani je vodit zadevo z 12k ljudi neki čist drugega kot vodit npr. Domenco. Ok, sj princip je isti (poskrbiš, da imaš stalen presežek prihodkov nad stroški oz. da maksmiziraš tržno vrednost podjetja oz delnice) in da so ljudje zadovoljni in radi delajo, a razsežnosti so popolnoma drugačne. Pa tudi na ekonomiji še tisti primeri, ki jih imamo, temeljijo na velikih podjetjih. Luštn, ampak kako do tam pridt? Vsi tako radi predavajo o tem, kaj mora top management delat in kok časa namenit planiranju, kok časa izvršnim odločitvam…ej, vse lepo in prav, ampak majo majhn gap med tem, kjer diplomanti startajo in kje naj bi končal. Podobn je pri podjetjih. Večina se primerja s konkurenco in kako jih pohodit. Ne. Delaj tisto, kar najbolje znaš, v redu in konkurenca bo padla sama. In če ljudje, ki vodijo ta podjetja, delajo v redu, naj delajo še naprej, če ne se jih zamenja. Noben ni nezamenljiv. Vse skupaj je evolucija, ljudje se menjajo, preživijo najmočnejši. Tudi v podjetjih se znajdejo na najvišjih položajih pač najmočnejši. Če zaj****, ni panike, se drugje začne nova zgodba. Evolucija.

Strinjam se da more clovek vedit zakaj se gre, ne strinjam se pa z trditvijo da, so vsi ekonomisit nesposobni tehničnega razmisljanja, da gledamo samo na stroske in nismo cisto nic kreativni, ter se ne zanimamo za tehnologijo ampak samo za denar.

Prav tako (kle tudi sebi pluvam v skledo) se ne strinjam z izjavami tipa “da je studij manegmenta cudna zadeva”, ker dokler zadeve ne preizkusis in ves zakaj se gre potem ne smes sodit… Vem sem se ze preveckrat opekel ob takih izjavah :)

Kar pa sem sveto preprican (neglede na izobrazbo) ce hoces uspeti v kateremkoli poklicu mores ta poklic opravljati z strastjo in vnetostjo. Potem so pa razne varijacije o solah,izkusnjah itd itd…

Glede tega, da ne smemo preveč ozirati na konkurenco se pa popolnoma strinjam. Takšno prakso imamo npr. pri mimovrste=) kjer furamo svojo pot in se skušamo res čim manj obremenjevati s tem, kaj dela konkurenca. In se obnese, zelo. Če nič drugega, mi ne kopiramo konkurentov, kvečjemu oni nas :)

@Tody: Mislim, da je iz vseh zapisov jasno, da ne govorimo da ste vsi ekonomisti nesposobni ali nesposobni kakovostnega razmišljanja. Ugotovitev je le, da takšnega ekonomista ne moreš dati na čelo podjetja. Tak se bo lahko dobro vključil v kakšno večjo skupino ekonomistov (npr. kakšna banka), kjer bo kot del ekipe opravljal to, kar se je naučil.

Smo pa itak našli bottom line te zgodbe - v biznisu, sploh pa na spletu, so bolj pomembna neformalna znanja ter individualne sposobnosti, inovativnost, širina razmišljanja, ne pa toliko formalno pridobljena znanja (ekonomija, pravo ipd.). Tega se lažje priučiš skozi prakso, kot obratno. Pa tudi bolje bo funkcioniral geek z ekonomskimi svetovalci, kot pa obratno.

pomankljivosti pod 1.: če ekipo širiš samo s pripadniki “istega vrednostnega (s)pola”, dobiš slab team, ki se zaduši na principu - enaki ljudje - slab tim.

pomanjklijivost pod 2.: ker bo človek spreminjal načine dela, komunikacije, sisteme vrednot celega tima, bo konstantno v konfliktih z vsemi.

You.go srečno pri iskanju pa se mogoče kdaj srečamo ko končam faks ;)

Trendi se ze nekaj casa pocasi a vztrajno obracajo v prid yahooju. Vse odkar se je google odlocil vcasih malo podrejat politiki in cenzurirati rezultate iskanja, odkar paranoiki objavljajo conspiracy theory filmcke na youtubeu o googlevoih financiranjih DNA researchov ipd.

Medtem ko se tale 2.0 hype pocasi umirja, pa se na webu delajo prvi vecji koraki v novo obdobje, ki mu bo vladala semantika in, ki pocasi migrira na mobile device. Po netu se spekulira kateremu newcomerju bo uspelo prehiteti google na podrocju iskanja, in playerjev je kar nekaj. Da o zabavi, ki jo bomo se doziveli z resnicno migracijo multimedije na mobile device ne govorim.

Se pa strinjam, da bo potrebno se dost zgancev pojest, da se bodo vsi skupaj lahko s cimerkoli zaceli kurcit proti googleu :)..

kakorkoli je vprašanje Ekonomist ali razvojnik na čelu internetnega podjetja? brezveze. vprašanje je ali ima znanja in izkušnje za to kar vodstvo od njega hoče (če sploh ve kaj hoče). ampak tega seveda ne moreš vedeti v naprej in tu pride v poštev nasvet, ki smo ga večkrat slišali na FOWA - just do it. parkrat se z kandidatom pogovori, enkrat pojdi z njim na kosilo, enkrat na kolo, spij pivo ali dva in se odloči. če si brihten se boš pravilno odločil večkrat kot narobe.

Ampak trik je v tem, da bi si v bistvu ravno ta velika podjetja lažje privoščila izbiro napačnega CEO-ja, saj lastnoročno ne bi mogel uničiti uspešnega podjetja. Razen, če mu (tako kot Terryju Semelu) daš 6 let in ne reagiraš takoj, ko vidiš da ni OK.

Mlada podjetja, ki so ravno na meji med majhnim in srednjim podjetjem, ki so postala ravno toliko velika, da niso več nepomembna - ta podjetja pa lahko veliko izgubijo z napačno izbiro vodstva, saj je to ponavadi sestavljeno iz ene osebe, ne pa iz armade “vice president”-ov, ki v bistvu opravljajo vse vodilne funkcije. In pri teh podjetjih lahko direktor z eno napačno odločitvijo ali zamujeno priložnostjo naredi nepopravljivo škodo.

Ampak moja teza pri vprašanju ekonomist ali razvojnik gre v bistvu v smer razmišljanja, kdo bolje razume način delovanja internetnega podjetja. Ekonomist (če ni bil programer ali oblikovalec) ne more razumeti potreb razvijalcev in drugih kreativcev. Ne bo sprevidel, da je na prvi pogled velik strošek za izobraževanje v bistvu odločilnega pomena za zadovoljstvo in dobro delo razvojne ekipe. Takšno podjetje pa je v veliki meri odvisno prav od te ekipe.

Seveda posplošujem in razmišljam zelo črno-belo, zato je škoda besed v smislu “ampak niso vsi taki” - seveda niso. Ampak najti takega, ki razmišlja pravilno ali pa je pripravljen poslušati mnenja in sprejeti pravo odločitev, je pa še bistveno težje. Greš lahko na 100 piv in 10 kolesarjenj, pa ga (verjetno) še vedno ne boš našel.

če lahko direktov v podjetju kot je Domenca z eno potezo naredi nepopravljivo škodo, potem ima podjeje problem v ogranizaciji ali komunikaciji.

glede vprašanja koga na vodilno mesto, sem pa hotel reči to, da odvisno od tega, kaj podjetje rabi. IT postaja vedno bolj tipična panoga, kjer so nekatera podjetja bolj produkno orientirana, druga bolj prodajno in prva rabijo več tehničarjev, druga več ekonomistov.

piva in kolesarjenje pa je za spoznavanje kandidatov, kot kontra cv-jem in sestankom :)

Dodal bi, da se v komentarjih nekateri netočno sklicujete na “termin” Code Monkey, saj se ta ne nanaša na superiorno tehnično znanje, pač pa največkrat velja za neizkušene programerje začetnike, ki s pomočjo primerov in priročnikov opravljajo le posamezna programerska opravila in niso dobri v poznavanju ozadja in konceptov, na katere se zanašajo.

Torej Code Monkey je nasprotje “pravim” razvojnikom, ki imajo dovolj vrhunskega znanja in (tehničnih) izkušenj tudi za npr. uspešno načrtovanje in analizo sistemov.

Razvojnik v špici podjetja, mora imeti pa seveda znanje in občutek še za marsikaj drugega, o čemer je govora.

Moje razmišljanje pa je naslednje; kaj danes ni internetno podjetje? Ali lahko takšno podjetje sploh preživi na tržišču? Že sama percepcija sodelovanja s podjetjem, ki nima internetne strani je zelo vprašljiva. V osnovi je internet lahko samo orodje, s katerim se podjetje predstavi trgu, lahko pa je jedro celotne dejavnosti.

Torej če se soočim s problematiko “Ekonomist ali razvojnik na čelu internetnega podjetja?” mislim, da pravzaprav ne gre za težko odločitev. Podjetje, ki opravlja neko dejavnost uspešno na trgu, uspeva zaradi dobrega managementa ( to je vodenja) in ekipe s katero dela.

Uspešen manager je oseba, ki obvlada medosebne odnose, ima poslovno širino na področju ekonomije, tehnologije in primarne dejavnosti podjetja. Mislim, da je od naštetih vrlin pri managerjih najbolj težko najti osebo, ki obvlada medosebne odnose, ki so osnova za uspešno vodenje podjetja. V vsakem podjetju kakršnekoli dejavnosti, posel ustvarjajo ljudje, in v tem so uspešni le, če zna manager pravočasno in objektivno prisluhniti tako team-u s katerim dela kot tudi zahtevam, ki jih postavlja tržišče, in na osnovi tega tudi sprejeti včasih zelo težke in rizične odločitve. Na koncu pa vedno svoje odigrata tudi časovno planiranje in kanček sreče :)

Obstajajo tudi revolucije in takih situacij ekonomistek EFULJ z indoktriniranim socialnim darvinizmom (aka.znanstvenim determinizmom) niti ne zazna, kaj šele izkoristi, da ne rečem, povzroči. Edino kar management lahko nauči mlade ljudi je to, da ni ad hoc rešitev, da ni prave poti, da je vse nepredvidljivo. V prvem letniku boš ruknil izpit, ker ne boš naštel vodenja s postavljanjem ciljev kot stil vodenja, v četrtem boš pisal diplomsko o propadu managementa s postavljanjem ciljev kot paradnega konja vede, ki da nima nasledstva. Šment. EFULJ ne da ničesar, razen če si pragmatik, in še celo na izpitih furaš tiso, kar si prebral v tujih čtivih, dasiravno v nasprotju s trenutno modo na EFULJ.

Samo toliko da veste da vas spremljam :)

Predvsem na 2. komentar “če si brihten se boš pravilno odločil večkrat kot narobe”

V tem času, ko se “brihtni” učijo na lastnih napakah, trpi uspešnost celotnega podjetja oz. organizacije. Tako so največkrat prav “brihtni” odgovorni za nepremišljena ad-hoc dejanja, ki so pri večjih organizacijah lahko ključnega pomena za obstoj na trgu..