Ekonomist ali razvojnik na čelu internetnega podjetja?

S tem vprašanjem smo se lani jeseni ukvarjali v Domenci in sestrskem podjetju TI, ko smo menjavali vodstvo. Ta teden smo dobili potrditev z druge strani Atlantika, da mora imeti internetno podjetje z močnimi razvojnimi ambicijami na čelu človeka, ki je zaljubljen v tehnologijo in razvoj. Po več tednih, mesecih in letih kritik, je z mesta direktorja Yahoo-ja odstopil Terry Semel, nadomestil pa ga je soustanovitelj Jerry Yang.

Omenil sem, da smo se z dilemo v naslovu spopadali tudi v našem podjetju, toda k temu se bom vrnil kasneje. Najprej odmev na novico tedna (meseca, leta?) o zamenjavi na vrhu Yahoo-ja.

Kako je Terry Semel zavozil Yahoo

Verjetno vsi veste, da sta Yahoo ustanovila dva nadebudna študenta univerze Stanford (tako kot ustanovitelja Googla) - leta 1994 sta to storila Jerry Yang in David Filo. In takrat je Yahoo postal pojem interneta, portal oz. podjetje, ki je “ustvarilo” internet s preprosto, a izjemno koristno storitvijo - imenikom spletnih strani. Tako je, imenik (directory), ne iskalnik (search-engine).

Dolga leta, tudi v mojih zgodnjih letih ukvarjanja z internetom, je bil Yahoo glavni vzornik, ki mu konkurentje tipa Lycos, Excite in podobni niso mogli niti do kolen. Legendarna je postala njihova storitev webmaila, ki jo je prvi resno napadel Microsoft s Hotmailom, zmaga na celi črti pa je bil v tistih letih nakup portala Geocities. Geocities je bil prav tako pojem interneta v tistem času, vsi smo ga poznali in uporabljali, saj je omogočal brezplačno gostovanje spletnih strani. Hej, celo moj prvi projekt na internetu je bil navdahnjen od Geocities-ov, saj sem nekje leta 1998 (morda celo 97) tudi jaz ponudil prvi slovenski brezplačni hosting in imel celo kakšnih 15 uporabnikov. :-)

Skratka, Yahoo je bil dolga leta “poster-child” interneta, kot Mat’kurja v Sloveniji. Potem se je zgodil “dot-com bubble“, ko se je finančni trg maščeval prenapihnjenim napovedim in astronomskim vlaganjem v internetna podjetja Silicijeve doline. V bistvu je imel Semel zelo zvezdniški prihod na Yahoo leta 2001, saj je podjetje briljantno rešil propada oz. večjih pretresov in ga dokaj mirno spravil skozi to turbuletno obdobje. V naslednjih letih so mu nekateri “insiderji” očitali, da je bila to sreča oz. splet okoliščin in ne njegov osebni uspeh. Danes so te govorice verjetno glasnejše kot kadarkoli.

Semel je bil v internetni industriji vedno smatran za grdega račka. Menda naj ob prihodu na Yahoo sploh še ne bi uporabljal e-maila, nikoli se niti ni trudil zanikati svojega slabega tehničnega znanja. Prišel je iz zabavne industrije, iz Hollywooda, točneje iz Warner Bros. studijev, kjer je naredil fantastičen posel z vzpostavitvijo distribucijske mreže filmov in izumil poslovni model najema distribucijske mreže. Še danes obstaja le nekaj večjih distribucijskih mrež (kakšne 4 ali 5), ki jih upravljajo t.i. “major”-ji, torej večji filmski studiji, ki distribucijo filmov in TV vsebin opravljajo tudi za manjše studie. Skratka Semel je bil zvezdnik, le da iz druge branže.

Njegove napake so se začele kmalu, saj je kakšno leto po nastopu položaja zavrnil ponudbo za nakup Googla za dobro milijardo dolarjev (danes je Google na borzi vreden okoli $150 milijard). Spregledal je trend, da bo iskanje po spletu postalo pomembnejše od iskanja po imeniku. Kmalu zatem naj bi ustanoviteljema Googla ponujal nakup podjetja za okoli $3 milijarde, čeprav so mu že takrat svetovalci govorili, da je Google vreden vsaj $5 milijard. Takrat preprosto ni imel “jajc”, saj bi s tem nakupom opravil združitev dveh enakovrednih podjetij, pa tudi Googlova “piflarja” nista bila več tako naivna. Yahoo je nato za “ubogih” $250 milijonov kupil Inktomi (se še spomnite tega iskalnika?) in napovedal, da bo osvojil internet z najboljšim iskalnikom. V tistem času je Yahoo za iskanje po spletu uporabljal Google in začela se je dirka, da bi Inktomi izboljšali in integrirali v Yahoo do leta 2004, ko jim je potekla pogodba z Googlom.

Druga večja napaka, ki pa ga je stala uspeha podjetja, je bila v bistvu kar cel niz slabih odločitev v zvezi z oglaševanjem na iskalniku. Čeprav je Yahoo prepoznal pomembnost avkcij za oglasni prostor (sistem, ki ga danes pooseblja Google AdWords), je vse ostalo naredil narobe. Leta 2002 so se pri Yahoo odločili, da kupijo podjetje GoTo oz. kasneje preimenovani Overture, ki je izumil koncept avkcij za tekstovne oglase. Toda Google je, za razliko od Yahooja, bolj učinkovito prepoznal priložnost in zelo intenzivno začel pripravljati svoj sistem. Popravili so bistveno težavo sistema Overture - glavni kriterij za razvrščanje oglasov ni bila le ponujena cena, temveč tudi število klikov, s čimer so poskrbeli za avtomatično filtriranje nekakovostnih oglasov - in Google AdWords je začel pisati zgodovino spletnega oglaševanja. Ko so temu dodali še AdSense, s katerim so omogočili vsakemu blogerju in kakšrnemu koli webmastru, da s svojo spletno stranjo zasluži, so ustvarili (kot kaže) neuničljivo trdnjavo spletnega oglaševanja.

Google je z izdelavo AdWords kršil patente, ki so bili tedaj v lasti Yahooja, vendar se je Semel dogovoril za izvensodno poravnavo, s katero je Yahoo pridobil Googlove delnice. Te so kasneje prodali za dobrih $200 milijonov in tako (glede na današnjo vrednost delnice Googla) izgubili več kot $1 milijardo. Googla to ni motilo, saj so medtem, ko je Yahoo mencal z integracijo Overtura v svoj sistem, svoj AdWords napram Overturu povečali iz pol manjšega na še enkrat večjega. Danes Google obvladuje velikanski večinski delež tega trga, ki je vreden okoli $15 milijard letno in raste s 50% letno rastjo.

Semel je iz rok izpustil še več priložnosti, npr.

  • predolgo je mencal z nakupom YouTube-a,
  • osmešil se je v pogajanjih s Facebook-om,
  • zamudil je nakup MySpace-a,
  • ni mu uspel niti nakup Doubleclick-a.

Večino teh in podobnih podjetij je nato kupil Google in z njimi uspešno napada praktično edino prednost, ki jo Yahoo še drži pred Googlom - uporabniško bazo. Yahoo ima namreč kar 500 milijonov uporabnikov, ki jih je uspel obdržati predvsem na račun nekaterih vendarle zelo kakovostnih in uspešnih projektov znotraj Yahooja:

Poleg že navedenih velikih napak, naj dodam še nekaj manjših napak, če si jih sploh drznem poimenovati “manjše” napake:

  • Geocities je bila ena največjih skupnosti, ki je Yahoo ni uspel preoblikovati v kakovosten in uspešen “community” tipa MySpace.
  • Semel je imel eno najvišjih plač v branži ($70 milijonov), kljub slabim rezultatom in protestnom delničarjev.
  • “Nagrabil” si je še več kot $1 milijardo v delnicah družbe.
  • Nikoli ni doumel, da mora začeti razmišljati kot “geek”, če hoče uspeti v tem poslu. Raje je na sestanke vozil svetovalce, ki so mu razlagali, zakaj je nekaj pomembno in zakaj ne, nato pa je sprejemal odločitve.
  • Iz Yahooja je želel narediti hollywoodsko “entertainment” podjetje, namesto tehnološkega inovatorja, kar je Yahoo na začetku zagotovo bil.
  • Nenazadnje, zaradi mencanja in nezadovoljstva s svojo pozicijo v novem podjetju, je v vodo padla prodaja Yahooja Microsoftu, o kateri sem pisal.

Torej, ekonomist ali razvojnik?

V primeru Yahoo-ja je odgovor jasen. Če Yahoo primerjamo z Googlom naletimo na zanimivo podobnost - tudi v Googlu je direktor profesionalni menedžer, toda Eric Schmidt vendarle prihaja iz tehnološkega ozadja (diploma in doktorat kot elektro-inženir, potem pa Xerox, Bell, Sun in nazadnje direktor Novell-a). Tudi on se je večkrat osmešil v javnosti z nekaterimi nespretnimi in netočnimi izjavami (ko je npr. kmalu po pojavi izraza Web 2.0 dejal, da je Google Web 3.0 in požel kritike spletnih strokovnjakov, češ da sploh ne razume koncepta), a pri Googlu je vseeno nekako čutiti, da sta gonilni sili podjetja še vedno Sergey Brin in Larry Page, ustanovitelja in razvijalca, piflarja, “geek”-a po srcu. Onadva sta tista, ki prepoznavata priložnosti, postavljata trende. Pri Yahoo-ju Yang in Filo te vloge nista odigrala, vsaj doslej ne.

OK, če to ni dovolj - vrednost delnice Yahooja je v dnevu po objavi menjave vodstva zrasla za 7%. Da ne govorim o valu odobravanja med strokovno javnostjo, delničarji in zaposlenimi.

Kakšne veze ima to z Domenco?

Seveda se ne moremo primerjati z Yahoojem in Googlom, tako da ni nobene povezave, razen vsebinske podobnosti pri zelo pomembni odločitvi lastnikov podjetja, ki se ukvarja z internetom - ali na čelo postaviti ekonomista oz. menedžerja ali nekoga, ki zna razmišljati kot razvijalec, zna voditi tehnološki razvoj in spodbujati inovacije.

Lani, ko smo v Domenci in TI / mimovrste=) pripravljali menjavo vodstva, smo razmišljali, ali ni morda pri takšnem obsegu poslovanja (okoli 40 zaposlenih in skupno okoli 1,4 milijarde tolarjev oz. okoli 6 milijonov EUR bilančnega prometa v 2006) smotrno poiskati profesionalca, ki bo podjetje vodil naprej. Po nekaj pogovorih z morebitnimi kandidati in med lastniki smo presodili, da še ni čas za kaj takega. Podjetji imata pred seboj še veliko razvoja; v bistvu se je pravi razvoj šele začel, saj moramo vse svoje storitve in izdelke prenoviti in popeljati v Web 2.0, pri tem pa izrabiti vse znanje in izkušnje, ki smo jih pridobili v zadnjih 6 letih.

Če bi na čelo postavili ekonomista, bi naredili isto napako kot Yahoo - inovatorsko in razvojno podjetje bi formalist predelal v nekakšen zapleten hierarhičen model odgovornosti, pravic, komisij, projektnih skupin itd. ter s tem ohromil razvoj in otežil pot inovacijam. V Yahooju vlada srednji menedžment, v Googlu pa razvojniki - in kdo je bolj uspešen?

Jerry Yang pravi, da je zamenjava v vrhu Yahooja pravočasna, “the time is now”. Mislite, da Yahoo še lahko napade Google? Vse glasnejša so tudi ugibanja, da je Yahoo prav zdaj najbolj ranljiv za prevzem, torej ne odkup, združitev ali kaj podobnega, temveč preprosto nakup oz. pripojitev, v kateri bi bil Yahoo podrejen. Najresnejši kandidat je še vedno Microsoft, saj imata z Yahoojem podobne težave v boju z Googlom, toda zdaj cena zagotovo ne bo $50 milijard, kot je bila še pred mesecem. Zdaj bodo številke verjetno manjše, navkljub navdušenju in zagnanosti, ki ju skuša Yang (neučinkovito) predstaviti na svojem blogu.

87%Dobra objava!
Ni mi všeč13%
Sorodni zapisi:

Info