Razvoj Web 2.0 projekta v Sloveniji

Na sredinem predavanju (bolj primeren izraz bi bil okrogla miza ali panel) o Blogoramini betki, na katerem smo v drugem delu lansirali Blogorolo, sem pogrešal nekoliko več debate o nastanku Web 2.0 projekta, o načinu razvoja, težavah s katerimi smo se spopadali - skratka pogrešal sem bolj tehnične debate, katerih sem sicer vajen na Spletnih uricah.

Ampak nič hudega, pogovor ste lahko usmerjali obiskovalci, zato smo se pogovarjali o stvareh, ki so vam pomembne, jaz pa imam priložnost na blogu zapisati še nekaj kratkih komentarjev o moji izkušnji pri razvoju Blogorame.

Blogoramo sem jaz dojel kot tipičen Web 2.0 projekt (pa ne samo zaradi zelene, plave in roza barve, ki jih je Fras uporabil za dizajn) temveč predvsem zaradi načina, kako je do projekta prišlo. Preblisk, idejo, željo, kako bi lahko z dokaj majhnim naporom nekaj izboljšali, kako bi rešili problem ene skupine ljudi, smo uspeli v dokaj kratkem času in dokaj kakovostno uresničiti.

Razvoj je, bolj po sili razmer, manj (ampak tudi) zato, ker bi tako želeli, potekal kot učbeniški primer Getting Real principa agilnega razvoja, ki ga tako glasno zagovarja 37signals in številna druga podjetja. Glavno načelo je bilo “release early, release often”, torej projekt (in kasneje nadgradnje) objavi zgodaj in pogosto. Tako se nismo ukvarjali s tem, da bi naredili popoln agregat, temveč smo postavili “good enough” agregat, ki pa je imel vse na mestu za enostavno nadgrajevanje glede na to, kaj si bodo najbolj želeli obiskovalci oz. uporabniki.

In to nam je uspelo - poslušali smo predloge, počasi uresničevali svoje ideje in Blogorama je praktično vsak dan dobila kakšno nadgradnjo, izboljšavo, optimizacijo.

Tudi ekipa, ki je ustvarjala projekt, je bila v skladu z getting real razpršena. Od 5 ali 6 ljudi, ki smo sodelovali pri projektu, sva bila le dva na eni lokaciji, ostali pa so bili razpršeni po Sloveniji. Sodelovali smo preko Basecampa, softvera za vodenje projektov, ki je v lasti 37signals in nekako za njih predstavlja vzročni primer za njihovo teorijo Getting Real.

In, kako se obnese?

Na kratko - obnese se. Koncept je zanimiv in zelo primeren za razvoj projekta, ki ni kritičnega pomena ali pa predstavlja nekakšen start-up. Ne vem ali bi lahko na tak način pri Domenci razvili produkt za zunanjega naročnika (bi pa z veseljem poskusil), za lastne projekte, s katerimi preizkušamo neko teorijo ali idejo, pa se zadeve obnese super. Ker ne poskušaš narediti vsega naenkrat, je odnos do projekta bolj sproščen, ni velikanskih časovnih pritiskov, te pa projekt ravno zato privlači in se rad ukvarjaš z njim.

Razvoj Blogorole se nadaljuje v tem duhu, čeprav bo zdaj zaveza verjetno malo večja, saj bomo odgovorni še večjemu številu blogerjev in bralcev. Ampak to ne bi smela biti težava, saj projekt raste postopoma in nas ne bo naenkrat presenetil s svojo zahtevnostjo.