Samozavest in uspeh – podjetniška dilema o kokoši in jajcu

V poslovne vode sem se podal zelo mlad, že okoli 16. leta, čisto zares pa pri 18-ih, ko sem prijavil s.p. in za storitve izdelave spletnih strani začel izdajati račune. Dejavnost sem zelo hitro širil in se kmalu pridružil ekipi prijateljev, s katerimi smo razvili podjetji Domenca in mimovrste=). Kar je bil nekoč hobi, dobrih 10 let pozneje zaposluje preko 100 ljudi in marsikdo nas prišteva med slovenske zgodbe o uspehu. Definicija uspeha je sicer subjektivna, z veseljem pa delim naučene lekcije, da bi bilo uspešnih zgodb čim več.

Postaviti podjetje iz nič in ga pripeljati do točke, ko posluje stabilno, je dolga, trnova pot. In to ne glede na to, ali imaš pri tem že izkušnje, ali pa se podjetništva lotevaš prvič, morda celo rosno mlad. Medtem ko prijatelji žurajo, ti loviš roke za zaključek projektov. Prijatelji so brez denarja zato, ker so žepnino porabili za potovanja in zabavo, ti pa zato, ker vse prihodke od projektov investiraš v razvoj in rast podjetja. Teži te plačevanje računov, priprava pogodb, usklajevanje specifikacij in vsakič znova se najde nekdo, ki te prepričuje, da nima smisla vztrajati. Res, zakaj ne bi bil raje prodajni zastopnik v uveljavljenjem podjetju, kjer bi delal 8 ur na dan in služil mastne provizije? Saj si vendar dober prodajalec!

Podjetništvo terja ogromno odrekanja, trdega dela in pripravljenosti na to, da boš naredil tisoč in eno napako. Zahteva ogromno vztrajnosti, ki pa je bolj že podobna trmi, celo svojeglavosti. Gre za zavedanje, da ne veš, kako boš prišel do cilja, in hkrati prepričanost, da boš to pot našel. Recimo temu nekakšna podjetniška samozavest.

V Sloveniji smo vzgojeni, da ni dobro izstopati. Ni dobro biti ne preveč neumen, ne preveč pameten. Ne tih, še manj pa glasen. Če si reven, si lenuh, če si bogat pa lopov. In v tem vzorcu kaznovanja vsakršnega izstopanja najdemo veliko razlogov, zakaj v Sloveniji nismo priča takšnemu razmahu podjetništva, kot marsikje v tujini. Če delaš stvari drugače in ti ne uspe, si nor, da si sploh poskusil. Če ti uspe in, bognedaj, prideš do denarja pa si tarča nevoščljivcev. Če imam na izbiro delati 8 ur na dan za solidno plačilo, loviti bolniške, “fušati” popoldne in biti za prijatelje car, kdo pri zdravi pameti bi se raje podal v podjetništvo in bil po letih garanja označen za lopova ali nekoga, ki je uspel zaradi botrov?

Druga posledica spodbujanja povprečnosti in kaznovanja izstopanja pa je po mojem mnenju še bolj škodljiva. Če ne želiš izstopati, je najboljši recept to, da ponavljaš ustaljene vzorce in navade. Ne poskušaš nič novega, da ne bi naredil napake. Učenje na napakah pa je osnovna metoda napredka v podjetju. Svet danes slavi podjetja, ki so začela v eni dejavnosti, naredila nekaj napak, se iz njih naučila nekaj novega o svojem poslu in kupcih, na podlagi novih ugotovitev prilagodila in preusmerila (Američani temu rečejo “pivot”) ter uspela. Podjetja, kot so Facebook, Twitter, YouTube in Groupon pa tudi Microsoft, Apple, IBM in celo Nokia, so bila ob ustanovitvi v čisto drugi dejavnosti, kot danes. Nokia je denimo proizvajala papir in kasneje gumo, YouTube je bil video servis za zmenke, Apple pa je prodajal sestavljene matične plošče, preden je začel služiti z digitalnimi vsebinami in mobilnimi telefoni ter postal podjetje z največjo vrednostjo na svetu. Nauk? Ja, lahko da boš naredil napako, vendar če ne poskusiš, zagotovo ne boš uspel.

Slovenski strah pred napakami je zelo očiten na kakšni konferenci, po koncu predavanja, ko naj bi bila na vrsti vprašanja občinstva. Nihče ne želi tvegati, da bi postavil neumno vprašanje, zato so raje tiho. Američanu, Angležu ali Nemcu kaj takega ne pade na pamet.

Noben podjetnik na začetku svoje poti nima kar prirojene nezmotljivosti in samozavesti. Dober podjetnik se zaveda, da marsičesa še ne ve, vendar verjame v svoj cilj in je pripravljen na poti delati napake, se učiti in prilagajati. S tem pridobiva samozavest in zaupanje v svoje prihodnje odločitve. Še vedno bo delal napake, le da bo odstotek pravilnih odločitev vedno višji. In ko se loti novega posla, ve, da začenja na začetku, vendar samozavest, da zmore, ostaja.

Samozavest je psihološko stanje posameznika, ki mora biti neodvisno od tega, kako zelo te okolica hvali ali kritizira. Če si samozavesten, upaš tvegati, ker veš, da boš morebitno napako lahko tudi popravil. Ni te strah izgubiti vsega, kar si ustvaril, ker če ti je uspelo enkrat, veš, da je mogoče. V podobnem stanju duha si tudi, ko si zelo mlad. Kadar so me spraševali po razlogih za uspehe v moji karieri, sem vedno poudarjal, da sem začel mlad in nisem imel kaj izgubiti, zato sem lahko tvegal vse. Ves svoj čas, vso energijo, ves denar. Če si neobremenjen z delanjem napak, imaš sploh možnost narediti kaj novega, drugačnega, inovativnega.

Torej, kaj pride prej, uspeh ali samozavest?

Tekst je bil 10. januarja 2012 objavljen kot kolumna v časniku Finance.

Tweet